Grešnosti naj ne bi bilo, če bi človek skozi prizmo ljubezni
sprejemal in oddajal utrip svoje bitnosti.Telo je motor vidnega
stanja, a duša voznik, ki pazi da ovinki ne bodo prehudi in
ubijajoči.Tako vest ne bi imela veliko dela, a življenje v takem
telesu bi bil prelep dogodek za dušo in telo.
Verjetno je na zemlji tako. Samo tomi, na zemlji so včasih tudi čudeži. Ne glede na trdoto zemlje je relativno marsikaj. In odkritost je tudi takrat, kadar ni treba nič reči... Je pa res lepo, veš. Tebi je kdaj bilo? Ali samo rešuješ? (se razume, da v poeziji, samo ti dobro gre!) Vse dobro in lepo, od hope
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!