Saj so bile že napisane slične pesmi, vendar me ja ta zelo
pritegnila s svojo sugestivno močjo in me povlekla v razmišljanje,
ker je polna asociacij. Globina leži v nam nevidnem obdajajočem
svetu, ki ga nihče noče zaznati s svojo premočno materialno
podlago, a avtorica ravno njo izniči in nam pokaže vidno v
nevidnem. Tomi
Če si bel v belem, kdo si? Če si bel bil kakšen si zdaj. Belo sanjaš, ko belina ohlaja? Belo jokaš, ko belina odhaja. Belemu belo daješ, odvzemaš? Belo prinašaš' Sprejemaš Bela bolečina otrplega spomina. Belo belino oplaja. medtem, ko čas ... odhaja.
Mehko si ubesedila žalost, neizrekljivost, nedorečenost. Mehko, čeprav z belino tudi hladno. Zanimiva kombinacija. Tvoja utvara je bela v belem. In če belo umira, če se ustavlja ples življenja, se z njim razblinja tudi utvara. In to je tudi edini način, da naše utvare umrejo. Da umre življenje v nas. Ker dokler smo živi, upamo (in si delamo utvare). Tako smo programirani. Varnostni kod, tako rekoč naš požarni zid. :)) Upanje umre zadnje. In z njim mi. Pesem pa vendarle ostaja in njen čar je prav v njeni neskončnosti, v belih stihih, katerih vsebine ne izvemo na tem svetu.
Mar ni čudno, da naša zavest tako belo kot črno barvo (ki sta si pravzaprav nasprotni) povezuje s smrtjo?
Tako belo in črno naša zavest povezuje s smrtjo. Ampak se mi zdi, da z različnim pristopom. Belo kot resignacijo, črno kot nujnost zla. Četudi smrt ni zlo, samo nujnost ... Je pa dokaj logična ta povezava - belo, črno, saj obe nevtralki v sebi vsebujeta vse barve sveta. Morda zato, ker jih na koncu vedno odneseta s sabo? Tja? Ampak svet ni bel in ni črn. Barvit je. Še dobro, da v belo in črno samo pokukamo in da nas zares pobožata šele na koncu. Do tedaj pa : Živele barve! ;) :)