Pišem, brišem, pišem, brišem... Odločila sem se, da bom svoja
občutja obdržala, ne morem pa ustaviti solz in ti rekla le, zaboli,
zelo zaboli, ko prebiram tvojo pesem, ki si jo napisala za svojo
mamo. Kaj naj ti rečem? Če se lahko reče ob teh občutjih čudovito
si zapisala, naj bo tako.
Hvala ti. Napisala sem jo pravzaprav za svojo babico, staro mamo, ki ni marala, da ji rečem, da je stara, zato sem jo klicala mama Tina. Tudi jaz imam solzne oči, ampak me nič ne boli, le hvaležna sem zanjo, za ves čas z njo, za vse, kar sem dobila ...
Hvala ti, ker si prebrala, kar čutim. Nisem vedela, če je zapisano ...
Pozdravljena, yoyoba, tvoja pesem je zanimiva tudi zato, ker z jezikovnimi sredstvi, čeprav gre za nekakšen pesemski monolog ob umirajoči babici, naslikaš oba svetova - v enem je davna ženska modrost, zmehčana starost za tremi skreganimi moškimi in maršalovimi piskri ... in v drugem skrivni cukrčki zgodb, topel objem, polne omare skrivnosti ... obenem pa lepo prepleteš spomine s pogledi zrele ženske, opazovalke, ki jo čutim kot vajino skupno polje zavedanja, ki tudi povzroči, da se v zadnjem hipu izpove ljubezen. Čeprav opisuješ lastno izkušnjo, si jo povedala na zanimiv način, pritegneš bralca, prebujaš notranje svetove (podoživljanje lastnih izkušenj, če si jih imel) in s koncem dosežeš pomiritev in spravo: Vse je (bo) dobro. Lp, Ana
Dobre pesmi imaš, yoyoba. Ne glede ali iz lastnih izkušenj ali po domišljiji. Če so od prvega, potem ti je kvečjemu toliko, da v pesmi napišeš veliko bolj izvirno in brez skrbi, ko bi vedel, da je res dobro, potem se ne bi več sekiral. Čemu pa? Bodi srečen človek, yoyoba
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!