ja, sej, sam vprašanje, če jo sploh kdo zna pravilno prebrat ... Jaz mam še toliko nerazrešenih vprašanj glede Smrti, da lahko samo s strahospoštovanjem polagam daritve na oltar ;-)
hm ... epikur je dejal, da kaže biti do fenomena smrti povsem brezbrižen: "Dokler smo mi - smrti ni! Ko pa je smrt, pa nas ni več ..." no, nekaj v tem smislu. osebno sem prepričan, da je smrt čisto naraven pojav, tako kot rojstvo, staranje ... vso težo in "spoštovanje" ji daje le naš lastni strah pred njo.
Se strinjam! Sam ta strah je tko družbeno pogojen ... Jaz sem bla vedno očarana nad smrtjo, pol so mi pa pri 5 letih starosti povedali, da te takrat "ni več" in da se je tega "za bat" ...
Yoyo, zelo dobro si vkomponirala različna stališča glede videnja življenja in smrti. Da še jaz dodam svoje mnenje. Dani, se strinjam, smrt je čisto naravna zadeva. Živi pa morda samo tisti trenutek, ko se zgodi in se morda smrt tudi boji, morda je subjekt na neki višji ravni, ki je prav tako zainteresiran za svoj obstoj, kot je življenje za svojega. Kaj veš, kaj vse se dogaja na nam nevidnih poljanah energije duševnega obstoja ali neobstoja po trenutku, ki se mu reče smrt ...
Ah, sem zafilozofiral :):):), tema je pa zanimiva in neskončna ... Pozdravljena :):):)!!! gs
Smrt je konec. Po koncu ni ničesar, ničesar (!!!). Ne enako, ne slabše (ker ni več ž.), ne boljše (če kdo misli, da mogoče...). Po koncu ni dneva, noči, skodelice kave z mlekom, ničesar. Dobro jutro, bodite raje živi, tko lepo Vas je brat. Lepo v jutro...živi! hope
kot budist razmišljam o smrti tudi kot o zadnji človeški (in nekako tudi duhovni) izkušnji v tem življenju, ki je ravno tako pomembna in sodi vanj kot vse ostale, do takrat nabrane izkušnje. nekako "smiselno" zaokroži oz. zaključi celoto. nadalje v istem kontekstu razmišljam o "umu" (skupek vseh duševnih procesov) kot o entiteti brez začetka in konca v konvencionalnem času. ta um se po naše v skladu z zakonom karme nato spet utelesi itd., dokler ne doseže stopnje, ko telesa ne rabi več (razsvetljenje). prav imaš, hope: smrt je konec (življenja). po smrti ni več življenja, saj ga smrt nepreklicno briše. nikakršnih "nesmrtnih, nespremenljivih ... duš" ni, ni nebes in pekla ... vse to je zgolj in samo v naših (človeških) glavah.
Hej, samo toliko, da vržem eno kost in vidim odziv -
namreč, Eckhart Tolle ima zanimivo teorijo, da Življenje nima nasprotja. Smrt je namreč po njegovo nasprotje rojstva, ne pa življenja.
Drugač se mi zdi pa fino obdelana ta tema v knjigi Življenje onstran smrti vedskega zdravnika Deepaka Chopre ... Nekako celostno se ji posveti.
Vsekakor nas tale dama, namreč Smrt, obseda in oblega bolj ali manj kar celo življenje in ji gre torej z moje strani najvišje spoštovanje. Zavedam se, da je del življenja, pa je vendar nekaj posebnega, daljna in sama ...