Lidija, tvoj komentar mi daje še in še misliti.

Za zdaj bom kratka (ura je - celo zame - že pozna :):
Da, mislim, da je v sleherniku prisoten Kosolet, a se ne prikaže vedno.
Tudi tako se ga da razložiti, ja: kot poosebljeno nujno - ne zlo, temveč sprejemnik, "jedec" zla.
Da, jedec zla! Oz. jedec bolečine.

In spet: da, od posameznika, njegovega značaja, je odvisno, koliko Kosoleta dopusti samemu sebi. Pri tem nekaj vpliva nosijo gotovo tudi geni in okolje. :) A največ - značaj.

Kosolet (kolikor se mi je razkril, če smem tako reči) NIKOLI ne posrka življenjske sile. Tudi jeza, bes, užaljenost, bolečina so sile. Temne ali ne, so sile. So del Življenja. Dajejo neko energijo, ki se lahko izkaže za ali usmeri v pozitivno! Kosolet ne more posrkati Življenjske sile, ker je sam njen del. In v tem se bistveno razlikuje od Morakvarja. :)))

Antipod Kosoleta seveda obstaja. Za vsakogar je morda drugačen. Jaz ga čutim takole (antipod): Primi svoje bližnje za roke - sklenite krog. Če ni nikogar, skleni svoje roke. Kot v molitvi, čeprav ne govorim o "klasični molitvi". Čutiš? KROG. Popolna oblika. Krog in tok. Krogotok. Ni ne začetka in ne konca. Moč. Ljubezni, življenja, sile.

Kerstin

Seveda čutim. Tokokrog.
In vesela sem, da praviš, da Kosolet ne žre življenjske sile, da je njen del.

In se mi zdi, da ga potrebujemo, Kosoleta, ker brez njega ne bi mogli živeti. Umrli bi od sladke idealnosti. Sploh ne bi imeli več življenjske energije, saj je ne bi rabili, ko pa bi bilo vse pocukrano in servirano na samopostrežnem pladnju.

Bolečina je odskočna deska za spoznanje.
Posrka besne ideale.
Popari neuresničljive utvare.
Odkrhne naložene sanje.
Sesuje stolpe samoprevare,
Se nastavi za odskočno desko nujnosti sprejemanja.
Potrjuje realne slutnje.
Neobotavljivo ubije optimizem,
a brez slabe vesti.
Kosolet nima vesti? Ne rabi je.
Ker je v bistvu vest sama.
Nadosebna.
Izvršitelj sodbe.
Pa vendar pomočnik.
Samemu sebi. In nam.
Tokokrog.
Ker nič ni dokončno.

:)
Lidija