Lepa hvala za komentar!

Glede na to da v ne šteje (?!) in krik temni, poskusim takole

vzklik iz tišine

V prevodu pa je v resnici en zlog premalo, če dodam is

light is breaking the darkness


Vizija dogodka, ki me je gnala, je zaslepila odmev besed samih.
Hvala za odmev!

lp, gnu

:)

lepo.
Lidija

khm(potrkam po mikrofonu)

spoštovani poeti!
pozivam vas k nadaljnjim komentarjem mojih treh vrstic haiku poizkusa.

.. prosim komentirajte tudi drugo mojo pesem, Dežuje

vsak komentar nagradim z globoko hvaležnostjo.

čemu? da bi videl skozi vaše oči, slišal odmev kamna v vodnjaku.

hvala.
(gnu stopi z odra)

Pozdravljen, Gnu, tvoj haiku mi je všeč zato, ker (kljub Rojstvu v oklepaju) na poseben (neimenovanje) način ponazarja tako Tisto rojstvo, kot običajno rojstvo, kot udejanjanja zamisli - ne nazadnje, tudi rojstvo pesmi. Najprej nič, ki je nič zgolj navidezno in za nepozornega opazovalca (gnezdenje, inkubacija ideje) potem vzklik, svetloba - trenutek žarenja, ki ga ima ta nenadnost in jo zvezdni utrinek (čeprav je umirajoča zvezda) prav lepo ponazarja, morda celo zaokroži to prepletanje nastanka in minevanja.

Dežuje - slika narave prodira v pomene osame - predvsem sta mi dotakljivi in zgovorni zadnji dve kitici.

Pri prvi pa sem pomislila: kako odsev, če dežuje, kapljice vendar zmažejo odseve! Morda pa je ravno ta zmazek odsev prekratkih let, v katerih se je sreča zamajala?

Prvoosebni pesniški subjekt išče nekoga določenega, toda v mimobežih srečanjih ni pomembno, kako sprejema, pomembno je, da je opažen - tako dobi feedback, da še obstaja. Šteje trofeje, namige, ki ne nahranijo želje po dvosmernem odnosu. Tisti "pravi", nostalgični in idealiziran odnos je zaklenjen v srcu.

Imam nekaj vprašanj zate: na začetku, kot rečeno, si odgovori: je odsev ali ga ni? - če je odsev zabrisan zaradi dežja, oblikuj to drugače, da ne bo prepuščeno ugibanju bralca.

V potikanju po mestu zablešči verz:
"Osvajam
le še z migljajem
in z dotikom let."

Nadaljevanje s tem, kako se ti nasmehne in vse jih boš imel, izniči to lepo upovedano sliko, zato bi lahko to spustil in nadaljeval kar z "božam jo ..." je tu mišljena določena oseba, ali vse druge, ki niso tista, ki jo pesnik pogreša? Razmisli, morda bi morala biti tu množina. Če gre res za spomin, ki je močnejši od življenja, narediš lahko s tem večji razkorak, poudariš ničnost neprave prisotnosti.

Prav zanima me, kaj bo nastalo, če se še malo takole poukvarjaš s to pesmijo.

Upam, da ti tak način komentiranja ustreza, sicer, na dan s podvprašanji ;-)

Vse lepo!
Ana

Lepa hvala, Ana, za obširno analizo!

Veseli me, da prepoznaš nekaj rojstev v haikuju, jih je pa še .. Upal sem, da bo za vsakogar nekaj, in me veseli, da je uspelo.


Dežuje se mi vseskozi zdi v sredini 'prenatrpana', kot bi skušal v eno pesem stisniti več stvari in tvoj komentar na srednje kitice mi odpira oči.

Zanimivo se mi zdi tvoje doživljanje zamazanih odsevov v dežju. Ilustracije dostikrat slikajo več kot je bilo mišljeno in prav je tako, saj mora biti vizija živa. Hm, jaz sem odsev doživel kot nekaj na pol stvarnega; veš da tisto, kar odseva, obstaja, vendar se ga ne zmoreš več dotakniti - kot mavrica. Dotakneš se ga lahko le od znotraj, v sebi.


Zanimivi predlogi, Ana. Poskusil se bom še ukvarjati s pesmijo, nisem pomislil na to, da bi jo lahko dodeloval - zdela se mi je nekako impresionistična, stvar trenutka. Bom pa predelal in poskusil začutiti, če je to to. Vsekakor me veseli, da verzi, ki se mi zdijo 'močni' dejansko tudi so sprejeti kot 'boljši' - --

Množina je tudi zanimiva .. mogoče je treba predelati 'izbruh' :=)
božam jih, a ne dotaknem,
dražijo me, a ne dosežejo,
izbruhnemo, ugasnemo.

lp, gnu

Pozdravljen, gnu, vesela sem tvojega odziva.

Sem zagovornik tega, da pesem, ko nastane, mora malo počiti (kot kruh, ko ga daš vzhajat). Potem jo znova premesiš (in še vedno ni pečena!) ...

Skratka, četudi se nam pesem zdi vrhunsko vrhunska, ko jo napišemo, ji ne škodi malo počitka, v katerem pridobimo do nje distanco in smo jo kasneje sposobni prebrati s postopno prebujenim kritičnim očesom (najtežje ga je fokusirati ravno na lastne stvaritve), ki je, se mi zdi, ena pomembnejših sestavin pisanja.

Upam, da se bo tudi tebi zdel izziv vreden truda - to "poigravanje" s pesmijo zna včasih parati živce - saj ima zanimivo snov, tudi na dober način si se je lotil - škoda bi jo bilo kar prepustiti "lastni" usodi. Še vedno je tvoja! Ko boš rekel: nič več ne bi spreminjal, pa naj se poda na lastno pot.

Lep večer in vse dobro,
Ana