Nisem avtor Marina

Pesem teče lepo, ritmično, tudi prispodobe so slikovite in sočne. Krhka kot vizija, brazdam brazde, stenj sem sreče, duša kot sarkofag ... Bogato izrazje.
Tudi samo sporočilo je dobro izrisano v slogu izpovedne poezije.

Bi pa priporočila rabo ločil - ne le končnih - saj je pesem zgrajena tako, da velikokrat "obstoji" sredi posameznega verza (zaradi naštevanja). Kjer nizaš glagole, to še ni moteče, deluje stopnjevalno. Vendar pa je drugače v drugi polovici pesmi:

sebi sem sodnica božji glas
stenj sem sreče vanjo izgorim.

Divja sem demonska črni vrag
kri ledena vre v gejzirjih Hada
duša je kot davni sarkofag
ujetnik blodnih misli stari mag
stara tisoč let a vendar mlada.

Tu se "udarnost" pesmi porazgubi v slogu, ki skoraj malce diši po toku zavesti, vendar je zanj le prejasen, poleg tega pa uporabljaš končna ločila. Takšne "mešanice" se mi zdijo preohlapne. Drugo je recimo, če napišeš kitico z vsemi ločili, potem pa vmes kot nek refren ali odmev ipd. verz ali dva brez vseh ločil, nato pa spet prvotni slog, ali kaj podobnega. To je pa vse na kupu - ločila in "ne-ločila". :)

Če želimo pesem prebrati, kot ji gre, je dovolj klasično napisana, da moramo ob vseh manjkajočih ločilih vsaj malo zastati z glasom in ohraniti rastočo kadenco. In to je eden od smislov ločil. :)

Lep pozdrav!
Kerstin