Ko stopiš dol, ustaviš čas, morda več koliko ti ga je na razpolago,
morda niti ni pomembno, pomembno ti je, da si ga ukradel zase in da
so ti trenutki le tvoji, še bolj dišijo vajini. Je pa seveda tudi
medčasje, ko si, ko si ne želiš nazaj na voz, ki dirja s hitrimi
vranci in ti ne da dihati. In nekako sem razumela tvoje zadnje
vrstice, da je tudi medčasje ujeto v čas. Uh ....:) Všečno napisana
pesem, ja kaj pa drugega:)))))).
Brezno, napisano je točko kot bi bil vmes med dvema časoma in se ti strašno mudi naprej, v vmesnem si pa ravno toliko, da utegneš še napisat pesem. Kakšen čas je pa po vmesnem? Čas pa času?...Lepo. Lep pozdrav, hope
po moje je fora v tem, da ravno zato, ker časa ni, je čas eno. en veliki nič, vprašaj. kar se dogaja, so izmišljije ... no, imamo še vmesja. to so stvari, ki jih času ukrademo.
itak je čas izmišljena kvantiteta, kot praviš ti, brezno, to pa samo zato, da bi vse nas, človečke, šefi (realni, nerealni, zunanji, notranji) spravili na isti imenovalec, da bo potem lažje potegovali za naše vrvice (vzvode marionet(k), lutkic.
mogoče ... skoraj gotovo je časov več (nešteto zato, ker ima še vsak posameznik znotraj svojega časa ogromno "podčasov"!) samo vsak svoj "čas" drugače opredeli, imenuje, zato ga ni, enotnega časa. v bistvu ne ...
ti si napisal:
nepreklicno se naš vmesni čas izteka
jaz pa, slučajno danes:
Veš, kadar te ni, prek obzorij bezljajo potvorki časa.
ja, seveda se čas nepreklicno izteka, kdo je tisti, ki ga pokliče nazaj? ga ni, ali pa je že mrtev. potvorki časa pa bežijo mimo. oboje pa je zaprto v istem kufru. čas,ponaredek časa, "čas" ... ma, ja, čas pač. eno in isto sr...e! itak nas vedno pripelje na eno samo točko.
Kolikor razumem potem je začetek ob rojstvu, potem tisto kar osrečuje ali boli in potem pride konec sredine, ta naj bi pomeni nekak odhod... In čas odhoda ni mogoče napovedati, ker se zgodi marsikaj. Samo tole je meni všeč: Veš, kadar te ni,... Lahko noč, hope
Čas ne teče, ne mineva. Minevamo mi. Minevajo tudi stvari. :) Čas ni sam, čas je neločljivi del celote, imenovane prostor-čas. V našem prostoru je čas tak, kot je. Že tu ga po svoje interpretiramo. V drugačnih prostorih je čas nekaj čisto drugega. Ker je v ukrivljenem prostoru neizogibno ukrivljen tudi čas. Mi pa živimo - vesoljsko gledano - v ravnem prostoru, zato naš čas vsaj na videz "teče" linearno. Razlike v minevanju časa glede na to, kako se gibljemo glede na prostor, so tako majcene, da jih ne zaznamo. Veste, da je svetloba še danes stara nič dni? Vso svojo energijo porablja za gibanje v prostoru, zato se ne stara - nič energije ne ostane za gibanje skozi čas. Več o tem pa najdete v Čudovitem vesolju (Brian Green) ali drugi literaturi, ki opisuje Einsteinovo teorijo relativnosti.
Vem, da je debata bolj filozofsko naravnana. Tudi sama sem se o podobnem, kar ste napisali, večkrat spraševala. Zdaj sprejemam to. Ni začetka, ni konca, ni sredine časa. Samo začetek, sredina in konec - nas. :) To je pač en pogled na "časovne dileme". Vaša debata me je spodbudila, da sem zapisala to o prostor-času. :))
Kar pa se pesmi tiče, sama razumem ta vmesni čas kot eno vmesno obdobje v zgodovini Zemlje in vesolja, v katerem smo smeli gostovati na tem našem čudovitem planetu. Ker smo ga v tako kratkem času tako temeljito zlorabili, se nam čas seveda izteka. Vsak čas nas bo Zemlja brcnila skozi vrata. In v resnici ima čisto prav. ;)
Uživam v tejle debati. Kako fino je, ko se išče razumevanje časa po fizikalnih teorijah, po filozofskih razmišljanjih ... tudi sama sem se o tem spraševala ČAS avtor Zalka.
Breznovo pesem je tudi meni blizu, napoveduje apokalipso, se mi zdi. Vmesni čas pa mi namiguje na tekmovanje. Se spomnite, kakšna "apokalipsa" se je dogajala, ko je imel Križaj ali pa Svetova slab umesni čas?