Tukaj bi rada namenila nekaj besed pesniški zbirki Ane Porente SEM
SE (izšla pri ZRU, 2005), idejne snovateljice našega portala, brez
katere ne bi imeli tega prijaznega kiber-prostora, kjer se, upam,
radi srečujemo. (Ob tem seveda ne pozabljam na Gregorja, ki je
poskrbel za operativo. :)
Kdor je imel priložnost spoznati Ano tudi v živo in z njo
spregovoriti par besed, je verjetno zaznal neverjeten pozitivizem,
energijo in hkrati mir, ki jih izžareva. V zamišljenem pogledu, ki
ga lahko uzremo, kadar interpretira poezijo, pa se skrivajo tudi
tiste manj sončne, a neizogibne prvine, ki jih v nas nanaša
življenje. Tudi žalost, nostalgija, refleksija, sarkazem.
In takšna je tudi Anina zbirka. V fizično lični trdi vezavi in
formatu A5 pred nas razgrne poezijo, ki trepeta od miru, se umirja
ob žalosti, zapeče ob dejstvih. Narava je Anin primarni prostor, v
katerega vpleta čutenja, razmišljanja, lepe in boleče spomine,
skratka vse, kar predstavlja tkivo njenih pesmi. Te segajo od
splošnega (LJUDJE SO ČUDNE VODE, GORA) prek pesmi, ki nagovarjajo
bralca (PROŠNJA), do izpovednih not (MRZLIH ZIM JE SLIŠATI, DOM
VSAKIČ, KO SEM GA ZGUBILA). Spregovoriti zna zelo neposredno:
"Ne glej, ko se vzpenjam iz / prepada. / Ne pridem do
roba." (NE GLEJ). Vmes se kakor rozine v potici pojavljajo
ljubezenske pesmi, ki opisujejo bodisi ljubezensko igro (SKOZI
VRATA SVA STOPILA) bodisi čustveno-duhovno plat odnosa (NE BOJIM SE
VEČ, HOTELA SEM TI DATI). Kot velja pri ostalih temah, je tudi
ljubezen ubesedena skozi naravne elemente:
"Prinesem ti sonce
/.../ Potem me pregovoriš, / da niso sonca, da je tema. /
Tema." (PRINAŠAM TI SONCE).
Pogosti so motivi kamna, reke oz. vode, sonca, zelišč (slednja
splete celo v rožni venec) in drugih naravnih elementov. Jesensko
noč opiše recimo takole:
"Luna visi / na dolgi niti /
premražene jeseni." (ŽALOSTINKA), večer pa takole:
"Iz
lune kapljajo kosmi večera." (USPAVANKA).
V béri zvezka Sem se najdemo tudi bivanjsko tematiko, v kateri
pesnica tenkočutno, a hkrati z dovolj ostrine spregovori o
medčloveških odnosih in tragiki le-teh, npr.
"Nismo več mi,
otroci. / Zato smo tako grdi, / tako sami." (ŽALOSTINKA) ali
pa
"Ljudje /.../ drug v drugega tečejo. / Se kradejo."
(LJUDJE SO ČUDNE VODE) in
"Boječi otroci spijo pokriti s
plenico." (USPAVANKA). V nekatere tovrstne pesmi vnese tudi
pridih ljudske pesmi:
"Dišal kot kruh in mleko. / Ne bom se dal
užeti, / ne bom se dal zaklati." (V OBLEKI ZRELIH ŽIT) ter
"Breze uvele, oj, kdaj ste cvetele" (BREZE).
V nekaterih pesmih spregovori skozi usta moškega:
"Vrnil sem
svoje želje na obzorja pričakovanj." (VRNIL SEM).
Anina poezija preseneča s svojo preprostostjo (
"Rečem: težko
bom brez tebe." - VSAJ DAN, VSAJ DVA) in hkrati s svojo
kompleksnostjo (
"Čas se še ni pobral iz luže. /.../ Priklonim
veke in omilim svoje zahteve in kašelj." - TVOJE RAVNINE).
Pred bralca postavlja podobe, ki so mu dobro znane, v katerih lahko
najde sebe, svet okoli sebe, življenje; te podobe pa zabeli z
originalnim izrazjem in s posebnimi perspektivami, s katerimi ji
uspe požgečkati tiste bralčeve ganglije, ki v vsakdanu in hitenju
pogosto zaspijo, če že ne zakrnijo. To niso pesmi, ki bi jih
prebral na mah in jih takoj razumel oz. razčlenil. To so pesmi, ki
jih beremo večkrat, saj ob vsakem novem branju zagledamo kakšno
novo perspektivo, podobo, sporočilo. In tudi to je del čara, ki ga
najdemo na slonokoščenih straneh zbirke v preprosti Courier
pisavi.
Če tega še niste storili, vam priporočam, da za pokušino preberete
nekaj pesmi iz zbirke, ki jih najdete tukaj:
http://www.zru.si/semse/
Kerstin