Poglej tI to ! Prisluhni !
Zares, vrhunski zapis, kako prefinjeno se snovnost poduhovi in
kaže, da smo v otroških reakcijah ohranili stik z VIROM. Kdor ima
opravka z zarodom je kot ustvarjalec s svojim posluhom
blagoslovljen, da ponudi bralcem doživetje in Portal postaja
zakladnica pričanj.
Svit, hvala. So zvoki, ki zvonijo. Odmevajo globoko v notranjost in ne izzvenijo. Bogatijo tisto prvinsko, ki ga odprtih oči, ne zatajim. Zvenim. Dogodek, kaj dogodek , doživetje, bitje prečudno, ogromno, oči, kot iz zemlje. Bil je otrok in bila je žaba. Pred dvaiinštiridesetimi leti. Oba tako živa, da še živita. Otrok in žaba. In dan iz modrine. Andrej
poet, res se napisal HAIKU, mogoče je po tehničnih kriterijih res haiku, glede na pomen in velik vnos psihološkega vidika ali posebnega optičnega slušnega trika pa se mi zdi, da bi bil lahko še bolj PSIHOGRAM. S tem mislim, da si upal biti še celo bolj direkten na en način (kakor pač kdo ima rad krastačo...) saj posega kar daleč. Lep haiku poet, hope
Hope, seči globoko,zaznamovano. Povsem naravno v svojo naravo, naravo letnih časov. Pri tem ni teorije, se kar izlije. Zapovedan je zgolj okvir. Pogled pa res presega vsako razdaljo. Le, da izpovem. Le, da se uzrem. V pogledu tvojem, Svita in vseh. Ni večje bližine, kot so Vaše. hvala, andrej