Hvala Ajda!

Sem tvoj komentar oz. pohvalo našla šele zdaj!
Objemček
Mateja

Zanimiv pesniški prijem. V tvojih pesmih, ne le v tej, lahko sledimo pesniškemu subjektu v neki preprosti zgodbi: tu se ponoči s knjigami v roki vetrovnega dne usede na stol. A veter je prepih spomina in knjige so slana preteklost, gladkost kamna odseva nebo, vsakič slajše je spominjanje in ko bo vztrajnost znotraj dogorela, stol ne bo več ukraden na vogalu, stol postane notranji prostor za spominjanje. kamor sedeš ne da bi se premaknil Z besedami rišeš detajle, ki tisto na videz preprosto podobo na debelo prebarvajo z vzdušjem, v katerem smo vsi kdaj doma.
Čestitam,

Ana

Hvala tudi tebi Ana! Zelo povedano!

Zanimivo, kako "na notranjem odru moje domišljije" (kot je dejal Goethe), najde vsak svoj prostor. Vsak svoje poglede in z njimi svoja odstiranja. Iz preteklosti skozi sedanjost. In ni meja. vedno znova in znova.

Pesniško snovanje je zame kot skrbno tkano platno, ki nenehno izrisuje podobe in njihovo govorico, ki v svojih prepletih domišljije natančno izbira med pomeni besed, njihovimi zveni, sozveni, a prav tako ždi med tišino in svetom razplastenih upodabljajočih zvokov. Tako z njim razkrivam domišljijske prostore predvsem s slutnjo, z iskanjem ali razkrivanjem. Ponuja mi svetove, s katerimi identificiram lastne izkušnje.

S toplino in objemi
Mateja