Visoko pod nebom umirajo ptice,
skrita očem bolečina živi.
Začula je tihe, oddaljene klice
in svoje velike, nemirne oči
zaprla je sama
Znaš pretresti notranjost in pustiti neizbrisen pečat. Otožnost
veje, a tudi drobtinica upanja za, morda tudi za tiste, ki se
nekako poistovetimo z napisanim in nas objame otožnost.
joj, ajda, nikar se ne poistoveti s tem. pesem je dejansko nastala po samomoru ene moje prijateljice (overdose) ... :( sicer pa me veseli, da ti je pesem všeč in hvala za lep komentar.
Nedvomno je pesem nastala pod peresom virtuoza, kar Dani zagotovo si! Ritem, vzdušje pesmi, njeno življenje in konec, vse skupaj se bere v enem dihu! Vsa čast, poklon mojstru!
Vsekakor si impresioniral z besedami in primerjavami v vsebini. Ko pa potem zgleda, da imaš bujno domišljijo za nameček dopišeš, da je tako in tako...In gre... Pozdravljen, hope
Vsak je zmeraj sam. pa ne tako zelo, dokler so še trenutki ki nase vežejo poglede, strast občutke, modrino in nebo, pa pesmi in oblake ki mimo hodijo ...
Vsak je zmeraj sam. A sam ni hotel priti na ta neznani kraj, kjer najbrž mora biti. Sam se je rodil, odšel bo tudi sam. In kar je vmes, je reka ki nosi ga drugam.