Svojemu otroku takih " uspavank " zagotovo ne bi prepeval, pa tudi drugim ne. Ne vem kaj je v ljudeh, da se naslajajo z grozljivkami, če bi imele terapevtski učinek, bi razumel, pa ga ne morejo imeti.( Razen, seveda, za odraslega, ki se želi soočiti s trahovi ) Psihoanalitično pa kaže na osebnost, ki kljub veščemu pisanju, šepa, nemara, pa ga ustvarjanje vodi k izboljšanju stanja. Pa ne mislim to le o navedeni pesmi in avtorju, ampak tudi na pojave, ki so dani v branje na tem portalu.
Res je, Dani. Marsikaterega ustvarjalca takšno doživetje, četudi ne gre za lastnega otroka ali morda prav zato, dovolj pretrese, da se rodijo take temačne pesmi.
Dolenčeva pesem je pretresljiva, a mojstrska. Kot tudi tale, na katero me je opozoril Brezinbor - avtor: Kajetan Kovič:
Je bolj baladna, manj čustvena - oz. so čustva prepuščena posameznikovi interpretaciji.
Sicer je pa temačnost prisotna tudi pri drugih narodih. Morda jo prevodi malce nevtralizirajo? Pa s tem ne mislim kaj slabega o prevajalcih. Je pa le razlika med avtohtonim in prevedenim izrazom.
Kerstin, verjamem da ni besede ki bi bol tako nevtraliziral. Pesem je boleča, originalna kot prvinski in večni občutki matere, ki jih je zaradi tega treba ocenjevat po cenjenju človeka, ženske, matere, razumevanja, čeprav imamo vsak svoj način. Ko bo čas in ko pride, pride tudi to na vrsto. Tako mi pride misel na to, zato sem napisala.Lep večer, hope
Navajam: Psihoanalitično pa kaže na osebnost, ki kljub veščemu pisanju, šepa, nemara, pa ga ustvarjanje vodi k izboljšanju stanja.
Tako pisanje in označevanje avtorja, pa naj bo to kdorkoli, ni primerno. Drznem si celo reči, da je tako pisanje strokovno neutemeljeno in je napisano z namenom, da bi osebnostno razvrednotilo ustvarjalca/ustvarjalko.
Prosim, da se držite načela: Ne žali in ne prizadeni, le komentiraj in, če znaš, pomagaj!
To, da vam pesem ni všeč pa je stvar okusa in vemo, da so že stari Grki vedeli, da se o okusu ne razpravlja. Omenjanje psihoanalize pa tu ni na mestu, sploh pa ne na tak način.
Oh, Svit, tudi jaz sem bila žalostna, ko sem brala tvoj komentar.
Pogled pesnika in bralca poezje mora biti vendar širši kot pa takle način, ki ga ponujaš. Jaz recimo sem po naravi optimistka, v pesmih se trudim to kazati, vendar pa to ne pomeni, da ne morem sprejeti za svojo tuje bolečine, jo podoživeti, čutiti z materjo ... ker sem to tudi sama.
Živimo tukaj in zdaj. In dogajajo se nam tudi hude stvari. Opredeljujejo in usmerjajo na pot, življenje. Transcedentalnost ni za vse. Vsak ina svoj način. In blagor tistim, ki so sposobni v večnosti videti rešitev sedanjih težkih trenutkov. Jaz ne morem. Dopuščanje različnosti je bistvo medsebojnega razumevanja. Sprejemanje. Drugače lahko kaj hitro vsak izmed nas postane podoben vsiljivemu pridigarju, ki je že zapustil ta portal.
Tega pa nočemo. In nočemo nekega kvazidiagnostičnega opredeljevanja naših osebnosti. Pesem pomeni povedati, kar čutiš. Neopredeljeno.
Svit, samo dobro hočem, spoštujem te in kar ne verjamem, da si mislil tako, kot je izpadlo napisano!
Če se o okusih ne razpravlja, kaj pa potem delate kritiki, Zalka ? Nikogar nisem žalil in ne sprejmem podtikanj v oklepaju sem navedel kdo ne podlega strahovom, iniciirati strahove otrokom, pa se mi zdi podcenjujoče. Dvoličnost pri nekaterih pa je zaskrbljujoča. Kaj misliš, Lidija, da sem živel in še živim v pleromi ? Mislim, da kar dobro poznam mnoge strani življenja, brez transcendence, pa je vse lovljenje v krogu. Če se vam zdi, da moram biti podučen kako komentirati, sprejmem, vendar ne bo več tako kot je bilo.
Svit, s svojim komentarjem si me tako šokiral, da sem bila brez besed.
Čutim pa, da "moram" nekaj pojasniti, da ne bi še kakšnega bralca ob tej pesmi potegnilo v razmišljanje o kakšnem naslajanju nad nesrečo sočloveka in iniciiranju strahov otrokom. USPAVANKA je uspavanka za nesrečno mater. Za vsako nesrečno mater, ki je izgubila svojega otroka. Je pa še posebej posvečena M., kar tudi piše v kurzivi pod naslovom, ki se je znašla pred to grozljivo preizkušnjo in katere bolečino sem soobčutila (seveda le delček primerjalno z njeno) in jo še vedno občutim. To je uspavanka, ki se rodi v srcu matere, ki pestuje mrtvega otroka ali bdi ob njegovi krsti. Mislila sem, da je to iz besedila pesmi popolnoma jasno. Trditi oz. posploševati, kaj ima in kaj nima terapevtskega učinka, se mi zdi neverjetno arogantno. Res je, da nekdo že ob smrti ljubljenega človeka, preden ga sploh zagrebejo, žalujoče(ga) tolaži, da življenje gre dalje in da je treba preboleti in živeti naprej in gledati v prihodnost ipd. klišeji. Nekoč sem doživela celo, da je partner na sedmini za svojo partnerko dejal, da si bo pač moral poiskati drugo. Ampak smo tudi ljudje, in ni nas malo, ki nas takšna tolažba v trenutkih (tudi mesecih) žalovanja sploh ne gane, ne potolaži, morda celo prizadene. Ljudje, ki globoko žalujemo, ne, ker bi hoteli pasti v nekakšno morbidno depresijo, temveč ker tako občutimo. In če ima za nas karkoli sploh lahko terapevtski učinek, je to, če povem najbolj preprosto, to, da nekdo joka z nami. Kot je nekoč zapisal Milan Poročnik: "Saj sreča je sreča le, če jo deliš, a bol je dvojna, če sam jo trpiš." In ta pesem ni drugega kot močan empatični objem nekomu, ki ga v tem času neizmerno potrebuje. Znak razumevanja in sočustvovanja. Pa tudi za mene kot avtorico neke vrste "terapija", ko je bolečina nabrana v prsih in kamor pogledaš, vidiš vse sivo in črno ... prebereš pesem, se zjokaš, je vsaj za trenutek, morda za en dan, malo lažje. Malo si olajšaš dušo. Toliko o "neterapevtskem" učinku. Pomisliti ali namigovati, da bi to bila "klasična uspavanka" v smislu "Aja tutaja, zibka se maja", ki se poje otrokom, da zaspančkajo, pa je čisti absurd.
Jaz sploh ne komentiram tvoje pesmi, Kerstin, ampak " navrženo " Dolenčevo pesem, ki je prej zaklinjanje, kot ne. Tako se pričkamo in mam dost, ker je čas, da pospravim kovček in grem, Čao !
Prezrl sem " malenkost " in to da imata pesmi isti naslov in pozabil, da se komentira Kerstinina, ne pa Dolenčeva pesem, tako sem " zavedel " z nezaslišanim komentarjem ostale. No, kakorkoli, nekaj stvari je priplavalo na dan, mene je tudi pogrelo spravljanje v pridigarske kletke, ki si bolj kot kdorkoli prizadevam za sožitje . Če bi natančneži ne bili prenagljeni, bi lahko opazili, da govorim o avtorju, ne pa o avtorici. Sicer pa ne bom imel črno za belo, ne umazano za čisto. Življenje z nami igra prefinjeno igro, sposobno nas je pripeljati do neizogibnega soočenja in to se išče. Prav, DANI, naj bo kot praviš, hvala za roko, malo premora, pa ne bo škodovalo.
moško obliko uporabljamo tudi, ko podrazumevamo vse, moške in ženske. Naprimer, Društvo slovenskih pisateljev - vemo, da so članice tudi pisateljice ... Tu ne gre za šlamparijo, ampak za način rabe moške oblike.
Dejstvo je, da iz komentarja ni razvidno, da komentirate drugo pesem.
Kar se okusa tiče pa bodite prepričani, da ga ne vključujem v svojo oceno. Po mojem okusu piše na tem portalu samo en avtor ( izkoriščam možnost, da ne povem, ali je ženska ali moški).
Moje opozorilo bi bilo izpisano vsakomur, brez izjeme, če bi menila, da žali avtorja. Če je zmota jasna, potem, upam, razumete, da je tudi opozorilo odveč.
Rekel sem, da sem prezrl omenjeno dejstvo, prav, vsako nadaljevanje o "pravopisju " je brezplodno, jaz sem se nekaj naučil, upam, da ne zaman, naj bo mir.
Kako vroče je, kadar se beseda tako dotakne. Opažam, da pesem potegne energetski naboj tudi v komentiranje. Ki od pesmi zdrsne v stališča do vsebine, do katere pa vsekakor ne moreš biti neprizadet. In ta čustva hitro potegnejo v čustvene razprave, v katerih razum pošepa.
Zanimivo se mi zdi navajanje pesmi znanih avtorjev (z viri), ki bi jih kazalo kot ogledalo (ali odmev) postaviti še večkrat.
Pesem je bila v vseh časih seveda tudi psihoterapevtska, a o preživetju pesmi so odločali povsem drugi kriteriji.
Iz moke se da peči kruh, zrnje pa je treba prej še zmleti.