Forum
- Datum objave:
24. 11. 2008 ob 09:33 - Spremljaj
- Število komentarjev: 17
- Piše: Dani Bedrač
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 1367 krat
USPAVANKA
popolna!
malce baladna, dobra izbira verza, repeticij ... rime tečejo.
z velikim užitkom sem prebral!
lep dan želim,.
dani
Ne morem ti napisati več, razumeš...
Lep dan Kerstin,
hope
Če si izposodim verz iz Prešernove Lepe Vide:
"Kaj bi delal zdaj tvoj sinek mali?
Dan's so ubogo rev'co pokopali ..."
Kerstin
recimo:
uspavanka
(veno dolenc)
stoji v polju sama,
iz kamna sklesana.
gleda v savo z gluhimi očmi.
aja tutaja - dete zaspi!
pred njo v črni ruti
z žido pretkani
pol človek pol riba
tako govori
(aja tutaja dete zaspi):
luna srebrna,
zbudi mi mamo,
da mi ne zlezejo
mravlje v kosti!
aja tutaja dete zaspi ...
pol človek - pol riba
prosi lepo,
luna pa pleše,
se z zvezdo lovi.
aja tutaja, dete zaspi.
stoji v polju sama,
iz kamna sklesana.
gleda v savo
in se smeji.
aja tutaja, dete zaspi.
pred njo v črni ruti
z žebljem v glavi
pol človek pol riba
zdaj sanja in spi:
aja tutaja, majhen možic,
plava po vodi, ker nima nožic ...
slovenci smo mojstri temačnega ...
Dolenčeva pesem je pretresljiva, a mojstrska. Kot tudi tale, na katero me je opozoril Brezinbor - avtor: Kajetan Kovič:
Pogreb otroka
V majhni vasi, kakor kje v povesti,
šli so svatje žalostni po cesti.
Spredaj križ je nesla drobna roka,
Zadaj v krsti nesli so otroka.
Komaj so mu suknjico sešili,
komaj so mu kolca naredili,
malo dete, komaj porojeno,
nesli so čez polje zasneženo.
Stopil prav na tiho sem za svati
in sem hotel biti brat med brati.
Mislil sem, da smrt pregrade sname
in ljudje so bližji si kraj jame.
Pokraj zida so ga pokopali.
Eno samo lučko so prižgali.
Nič se niso jokali za njim.
Vsi so šli. Ob grobu sam stojim.
(internetni vir: http://venera.pksola.si/test1/index.php?option=com_content&task=view&id=48&Itemid=67)
Je bolj baladna, manj čustvena - oz. so čustva prepuščena posameznikovi interpretaciji.
Sicer je pa temačnost prisotna tudi pri drugih narodih. Morda jo prevodi malce nevtralizirajo? Pa s tem ne mislim kaj slabega o prevajalcih. Je pa le razlika med avtohtonim in prevedenim izrazom.
Pozdrav!
Kerstin
Pesem je boleča, originalna kot prvinski in večni občutki matere,
ki jih je zaradi tega treba ocenjevat po cenjenju človeka, ženske,
matere, razumevanja, čeprav imamo vsak svoj način.
Ko bo čas in ko pride, pride tudi to na vrsto.
Tako mi pride misel na to, zato sem napisala.Lep večer, hope
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
Navajam:
Psihoanalitično pa kaže na osebnost, ki kljub veščemu pisanju, šepa, nemara, pa ga ustvarjanje vodi k izboljšanju stanja.
Tako pisanje in označevanje avtorja, pa naj bo to kdorkoli, ni primerno. Drznem si celo reči, da je tako pisanje strokovno neutemeljeno in je napisano z namenom, da bi osebnostno razvrednotilo ustvarjalca/ustvarjalko.
Prosim, da se držite načela: Ne žali in ne prizadeni, le komentiraj in, če znaš, pomagaj!
To, da vam pesem ni všeč pa je stvar okusa in vemo, da so že stari Grki vedeli, da se o okusu ne razpravlja. Omenjanje psihoanalize pa tu ni na mestu, sploh pa ne na tak način.
Želim vse dobro!
Zalka
Pogled pesnika in bralca poezje mora biti vendar širši kot pa takle način, ki ga ponujaš. Jaz recimo sem po naravi optimistka, v pesmih se trudim to kazati, vendar pa to ne pomeni, da ne morem sprejeti za svojo tuje bolečine, jo podoživeti, čutiti z materjo ... ker sem to tudi sama.
Živimo tukaj in zdaj. In dogajajo se nam tudi hude stvari. Opredeljujejo in usmerjajo na pot, življenje. Transcedentalnost ni za vse. Vsak ina svoj način. In blagor tistim, ki so sposobni v večnosti videti rešitev sedanjih težkih trenutkov. Jaz ne morem.
Dopuščanje različnosti je bistvo medsebojnega razumevanja. Sprejemanje. Drugače lahko kaj hitro vsak izmed nas postane podoben vsiljivemu pridigarju, ki je že zapustil ta portal.
Tega pa nočemo. In nočemo nekega kvazidiagnostičnega opredeljevanja naših osebnosti. Pesem pomeni povedati, kar čutiš. Neopredeljeno.
Svit, samo dobro hočem, spoštujem te in kar ne verjamem, da si mislil tako, kot je izpadlo napisano!
LP Lidija
Nikogar nisem žalil in ne sprejmem podtikanj v oklepaju sem navedel kdo
ne podlega strahovom, iniciirati strahove otrokom, pa se mi zdi podcenjujoče. Dvoličnost pri nekaterih pa je zaskrbljujoča. Kaj misliš, Lidija, da sem živel in še živim v pleromi ? Mislim, da kar dobro poznam
mnoge strani življenja, brez transcendence, pa je vse lovljenje v krogu.
Če se vam zdi, da moram biti podučen kako komentirati, sprejmem, vendar ne bo več tako kot je bilo.
Čutim pa, da "moram" nekaj pojasniti, da ne bi še kakšnega bralca ob tej pesmi potegnilo v razmišljanje o kakšnem naslajanju nad nesrečo sočloveka in iniciiranju strahov otrokom.
USPAVANKA je uspavanka za nesrečno mater. Za vsako nesrečno mater, ki je izgubila svojega otroka. Je pa še posebej posvečena M., kar tudi piše v kurzivi pod naslovom, ki se je znašla pred to grozljivo preizkušnjo in katere bolečino sem soobčutila (seveda le delček primerjalno z njeno) in jo še vedno občutim. To je uspavanka, ki se rodi v srcu matere, ki pestuje mrtvega otroka ali bdi ob njegovi krsti. Mislila sem, da je to iz besedila pesmi popolnoma jasno.
Trditi oz. posploševati, kaj ima in kaj nima terapevtskega učinka, se mi zdi neverjetno arogantno. Res je, da nekdo že ob smrti ljubljenega človeka, preden ga sploh zagrebejo, žalujoče(ga) tolaži, da življenje gre dalje in da je treba preboleti in živeti naprej in gledati v prihodnost ipd. klišeji. Nekoč sem doživela celo, da je partner na sedmini za svojo partnerko dejal, da si bo pač moral poiskati drugo. Ampak smo tudi ljudje, in ni nas malo, ki nas takšna tolažba v trenutkih (tudi mesecih) žalovanja sploh ne gane, ne potolaži, morda celo prizadene. Ljudje, ki globoko žalujemo, ne, ker bi hoteli pasti v nekakšno morbidno depresijo, temveč ker tako občutimo. In če ima za nas karkoli sploh lahko terapevtski učinek, je to, če povem najbolj preprosto, to, da nekdo joka z nami. Kot je nekoč zapisal Milan Poročnik: "Saj sreča je sreča le, če jo deliš, a bol je dvojna, če sam jo trpiš." In ta pesem ni drugega kot močan empatični objem nekomu, ki ga v tem času neizmerno potrebuje. Znak razumevanja in sočustvovanja. Pa tudi za mene kot avtorico neke vrste "terapija", ko je bolečina nabrana v prsih in kamor pogledaš, vidiš vse sivo in črno ... prebereš pesem, se zjokaš, je vsaj za trenutek, morda za en dan, malo lažje. Malo si olajšaš dušo. Toliko o "neterapevtskem" učinku.
Pomisliti ali namigovati, da bi to bila "klasična uspavanka" v smislu "Aja tutaja, zibka se maja", ki se poje otrokom, da zaspančkajo, pa je čisti absurd.
Kerstin
Dolenčevo pesem, ki je prej zaklinjanje, kot ne. Tako se pričkamo in mam dost, ker je čas, da pospravim kovček in grem, Čao !
ni cilja, ni smisla ... le pot je in postaje ob njej (n. zaplotnik).
ne odhajaj, prijatelj!
dani
komentira Kerstinina, ne pa Dolenčeva pesem, tako sem " zavedel " z nezaslišanim komentarjem ostale. No, kakorkoli, nekaj stvari je priplavalo na dan, mene je tudi pogrelo spravljanje v pridigarske kletke, ki si bolj kot kdorkoli prizadevam za sožitje . Če bi natančneži ne bili prenagljeni,
bi lahko opazili, da govorim o avtorju, ne pa o avtorici. Sicer pa ne bom imel črno za belo, ne umazano za čisto.
Življenje z nami igra prefinjeno igro, sposobno nas je pripeljati do neizogibnega soočenja in to se išče. Prav, DANI, naj bo kot praviš, hvala za roko, malo premora, pa ne bo škodovalo.
moško obliko uporabljamo tudi, ko podrazumevamo vse, moške in ženske. Naprimer, Društvo slovenskih pisateljev - vemo, da so članice tudi pisateljice ... Tu ne gre za šlamparijo, ampak za način rabe moške oblike.
Dejstvo je, da iz komentarja ni razvidno, da komentirate drugo pesem.
Kar se okusa tiče pa bodite prepričani, da ga ne vključujem v svojo oceno. Po mojem okusu piše na tem portalu samo en avtor ( izkoriščam možnost, da ne povem, ali je ženska ali moški).
Moje opozorilo bi bilo izpisano vsakomur, brez izjeme, če bi menila, da žali avtorja. Če je zmota jasna, potem, upam, razumete, da je tudi opozorilo odveč.
Želim vse dobro in to iskreno.
Zalka
?
lidija
"pravopisju " je brezplodno, jaz sem se nekaj naučil, upam, da ne zaman,
naj bo mir.
Zanimivo se mi zdi navajanje pesmi znanih avtorjev (z viri), ki bi jih kazalo kot ogledalo (ali odmev) postaviti še večkrat.
Pesem je bila v vseh časih seveda tudi psihoterapevtska, a o preživetju pesmi so odločali povsem drugi kriteriji.
Iz moke se da peči kruh, zrnje pa je treba prej še zmleti.
Ja, vse dobro - in mir v temi.
Ana
Komentiranje je zaprto!