Gabriel, super! Tale tvoja pesem me je spomnila na eno mojo, ki
prav tako obravnava marginalnost brezdomstva (link spodaj, V
PARKU). Tale tvoja je tako človeška, nežno občutljiva, prijazno
približujoča in tako ...iz centra bistva razmišljujoče duše, ki
pripoveduje o tem, kako smo vsi enaki, samo ljudje. Čuteča, nič
očitajoča, lepa. Super.
Nič patetike, čeprav se v taki temi hitro najde (samo)usmiljenje in bi lahko nastalo kaj pretirano razčustvovanega (no, zlasti izpod ženske roke, moški nekako laže odrinete čustva oz. jih skrijete). Zelo všeč pa mi je tudi zaključek, ker je rahlo ironičen in večpomenski.
Lepo si napisal Gabrijel, kot da bi spal nekje v Pikasovem času, on bi risal, ti pa pisal, za nostalgijo in stilski zven pa seveda še delo. Saj pravim da romantiki včasih so malo čudni... Lp hope
PObegniti iz uokvirjenega, zadihati svobodno in si dati duška. Seveda je to še kako priporočljivo v dnevih, ko so za nekatere še prekratki, radi bi imeli 25 ur in takrat bi morali ustaviti konje, dati na tehtnico nujne in nenujne stvari in ugotovili bi, da ni vse tako zaprmejduš nujno in kot v tvoji pesmi je ta odklop dober recept, dobra terapija:). No, lahko je tudi na drug način servirano, a meni se je porodilo to. In vem, da znaš pobegniti in si nabrati energije za naprej in jo pridno dolivaš tudi nam, ki te radi beremo. Kar je res je res:)).