...i jutros iz ormara izvuče košulju staru, iako ne znam zašto je još uvijek imam u svome ormaru? ...pa već i ptice na grani po njoj me znaju! Kad ujutro u njoj izlazim, tiho tiho s odanošću me ispraćaju...jer samo one sa zakrpa njenih čitati znaju...BITI DOBRO. BITI DOBRA. BITI. avtor Kerstin...je lijepo biti!
Uz iskrene čestitke lijep pozdrav, Kerestin.
Vida

Hvala obema.

Vida, tvoj komentar je pravzaprav pesem, preprosta, a seže na pravo mesto, zlasti zadnji del - samo one sa zakrpa njenih čitati znaju ...

Svit, saj sporočilo te pesmi že v svojem namenu ni opogumljajoče, vsaj na splošno ne, bolj v smislu "slabo kaže, ampak upajmo, da le ni ves svet duševna pohaba".
Pesem je nastala kot posledica tega, da sem se končno opogumila in po 28 letih pesnjenja začela pripravljati izid zbirke - ter začela zbirati sredstva oz. prositi ljudi za sponzorstvo. (Res sem glede na recesijo izbrala neposrečen tajming, v tem sem strokovnjakinja. ;) Od mladih nog sem od "bližnjih" poslušala, da to, kar pišem, ni vredno nič. In glej, po vseh teh letih, po vsem, kar sem "dosegla" (kot avtorica), če lahko tako rečem, po zelo dobrih recenzijah strokovnih oseb - sem še vedno prav tam, tista obrobna članica žlahte, ki jo lahko vsak pohodi. Izgubljam vero v to, da ima kultura sploh še kakšno prihodnost; da ima ljubezen med ljudmi sploh še kakšno prihodnost. Ne morem drugače, ko pa mi najožja žlahta (zdaj govorim o podjetnikih) bodisi v obraz pove, da mi ne bo k zbirki primaknila niti evra, bodisi me izobči iz nekega slavja, da mi ni treba pogledati v oči. Težko je preživeti v pesniških pokrajinah, ker so tako samotne. Morda pa je še teže preživeti med tujci, ki mrgolijo okoli mene - slepi in gluhi za pesem.

Lep pozdrav!
Kerstin

Razumem, prepričan sem, da ti " žlahta " ne more nič, če ne želi pomagati,
pa kaj ? Tvoja izpovedna kakovost je izvrstna, samo to šteje, se pač obrneš drugam. Morda je priložnost, da rečem še to. Meni je zelo pomembno sporočilo vsak pesmi, kajti v njenem zapisu je kodirana energija, ta pa seva tako ali drugače, neodvisno od zavesti bralca, zato menim, da so avtorji odgovorni za distribucijo le teh, saj lahko onesnažujejo mental, ali pa vnašajo neprijetne sence, kot seveda tudi obratno, ko s pesmijo dostavljamo v bralčev svet luč in kar je vzpodbudnega. TO je moj vidik, ne mislim, da je to zveličavno, le usmerjam pozornost na ustvarjalce, da bi se bolj zavedali PRIVILEGIJA, da lahko vplivajo na posameznika, kot na svet.
Bodi dobro, Kerstin,
naj ti dovzetnost za sijaj besed šepeta nove možnosti.

Kerstin, pred leti nazaj mi je bilo tako fino med štirimi stenami, da mi je bilo hudo zapustiti varna vrata. Nekako čudno privajanje me je kljub mojemu nasprotovanju sililo ven. Zato probam razumet besede tvoje, ki včasih znajo bolet. Včasih nič ne napišem, preberem in kasneje še bolj...
Ne bolijo besede, ker bi bilo kaj narobe, pač pa povezava s katero spelješ in način.
Lep večer Kerstin,
hope

Hvala, Hope. Ja, včasih bi se morda res bilo najpametneje zapreti med štiri stene in nikamor več ne migniti, a kaj, ko je v človeški naturi, da je ne le raziskovalec, temveč predvsem družbeno in družabno bitje in v osami ne more zdržati dolgo (razen izjem).
To, da besede zabolijo, no, ne ravno zabolijo, ampak predramijo bralca, v njem vzbudijo reakcijo, je pa v bistvu moj namen (sekundarni, primarni je bolj oseben), pa ne, ker bi hotela komu povzročati bolečine, bog varuj, ampak ker želim izpostaviti tudi tiste dele našega sveta in dojemanja, ki so dostikrat spregledani, potlačeni (v ljudeh) in omalovaževani.
S tem pa se sprehajam že po področju, ki ga je načel svit. Vsekakor imaš zelo zanimivo perspektivo na pesništvo (na vso umetnost??), zdi pa se mi majčkeno nevarno takšno razmišljanje, če seveda gre v nasprotno smer, torej, če povem s skrajnostjo, eliminacija vseh tistih pesnikov (ustvarjalcev), ki v mental vnašajo sence, s tem pa odvzem svobodne volje in razmišljanja. Seveda ne mislim, da je to namen tovrstne perspektive, sem pa pred kratkim gledala nanizanko Čarovnice (Charmed), kjer so se avatarji kot bitja nad dobrim in zlim, ki želijo vzpostaviti idealen svet, Utopijo, igračkali boga in tiste redke izjeme, ki niso dojele kolektivne sreče, preprosto izbrisali. Pa ne iz evidence, temveč s sveta. :) Zato me je razmišljanje pripeljalo do sem, do koder me je.
Kakorkoli že, ne vidim poezije kot medija za razširjanje pozitivnih misli oz. sporočil. Oz. lahko to je, je pa to le en delček njene širine. Zato se strinjam z zaključkom tvojega posta - da lahko vplivamo na druge. Zdi pa se mi, da vendarle zelo redko in zelo rahlo.

Lep pozdrav in vse dobro tudi tebi. Hvala za dobre misli. Vsekakor obliž na rano.
Kerstin

Kerstin, dobro jutro. Ti dam prav, s poezijo se odkriva marsikaj, tudi mislim da ne glede na to, je nekdo navajen tega ali onega in tako ali drugač...Pride nasmejana sreča in izziva, pa kontra, mraz in še, tudi najbolj navajeni svojega načina imajo kdaj nasmeh. Izničenje zato vedno strmi k ponovnemu vzpostavljanju vsaj v mislih sreče in če je dano to tudi z realnostjo, potem je lepo in dobro. Všeč mi je, da tudi pesmi se približujejo in v tem vidim ogromno vidikov, sploh če se najde prave ob pravem trenutku dosežejo veliko. Ker so občutki močni, vplivamo nase in druge, saj veš sama Kerstin, saj si lepo kot vedno napisala.
Kerstin, je kje obliž da se ga da na kožo in traja za večno?
Lepo jutro in vse dni,
od hope

Mislim, da podcenjuješ vplive, že res, da se poezija ne bere toliko kot se gledajo filmi. Mnenje, da je treba pokazati na napake in mnogostranost človeške narave z nasiljem in krvavimi scenami ne obrodi pričakovanih izboljšanj, prej nasprotno. Temna plat obstaja, še predobro jo poznamo,
izpostavljati jo in se naslajati nad perfektnostjo podajanj je pripeljalo do tega, da so se vrednote umetnosti popačile. Nič ne mislim, da bi bilo treba omejevati "svobodno izbiro" ali cenzurirati kaj je dobro in kaj ne, ampak
pokazati mladim, da so nosilci kulture in razvoja, če smo mi, zrelejši na
nizki ravni se nimajo po kom zgledovati, zato je tako kot je. Mi se bomo
sami izbrisali iz tega sveta, če bomo nadaljevali z ignoranco in v imenu svobodne volje dopuščali anarhiji diverzanstvo.

Svit, poezija je lepa in dobra stran. Se strinjam, ko razložiš naj se nekako piše v smislu sonca dokler traja, ne pa manj. Dnevi so različni in vsebine tudi, a ne da!. Svit, zdi se mi da sem brala tvoj haiku, zdaj pa ga naenkrat nikjer več ni. Lahko da se ti je zgodilo po pomoti, kako pa naj ocenim če si dal dol???
Lep dan Svit, od hope

Ne, ni se mi zgodil haiku po pomoti, nasprotno, kar sem videl sem dobro premislil in ga ponudil v branje, vendar nisem bil zadovoljen z odzivom,
pa sem biser raje umaknil,
hvala hope za bistroumen odziv.

Svit, nisi pustil niti užitka, da se tvoj haiku lahko vsaj za občutek večkrat prebere. Sploh, ker sem prepričana da tisto kar si mislil in napisal namenoma in je bil pravi biser, pa si dal dol prehitro. Svit, noben draguljar ne ocenjuje dragulje kot po tekočem traku, tako je tudi pri pesmih. Pa saj sam veš! In haikuji so za pravo umetnost.
Bodi lepo Svit,
hope