PS: se opravičujem, v naslovu na novo odprte teme, sem pozabila navesti avtorja pesmi ... (zdaj pa ne morem popraviti!)

Haiku (duša) - avtor Inta

Kočijaž

Dobronameren komentar
je vedno dobrodošel.
Lep začetek delovnega tedna . . .
tebi,
pišočim in
ostalim portalovcem . . .

lidija, kaj pri vseh hudičih je pravzaprav brahek?
prvič slišal tule ...

lp,
dani

To je Kerstinina pogruntavščina. Ona je začela objavljati te "stroke". Da se ne bom preveč trudila, oziroma zaplezala v razlago, ti tule kar pripenjam en njen post, komentar na Murkine brahke (stroke trivrstičnic ...), no, kar poglej!

citat:
""
Draga murka, v mojem "občutenju" pesmi sta tale brahka resnično biserčka in močno izstopata med številnimi haikuji (in brahki), ki si jih doslej objavila.

Včasih se mi zdi, da nekaterih stvari preprosto ne moremo prepričljivo asimilirati v svojo kulturo oz. v svojo kulturno (pod)zavest. En tak banalen primer bi bil recimo valentinovo ali pa noč čarovnic. Ne prepriča me. Ni "feelinga". Ni pristnosti.

In tako si ne znam predstavljati, da bi slovenska pesniška duša lahko zares napisala popolnoma pristen haiku. Japonska kultura, jezik, pisava, način izražanja in življenja so tako zelo različni od naših, da se mi včasih zdi "mučenje slovenskih misli", ko jih skušamo stlačiti v ozek okvir haikuja. Morda imamo tu kakšnega japonologa z izkušnjami življenja na Japonskem, ki bi lahko zadevo ponazoril s konkretnimi primeri iz prve roke? Recimo to, kako nek Slovenec, ki zelo dobro obvlada japonsko (je to sploh mogoče ;)), doživlja nek haiku v originalu (japonskem) in prevedenega. Vemo, da različni jeziki ne pomenijo le različno zvenečih besed; da so tu idiomi, podpomeni, stavčne strukture, pisava, fonologija in še in še. Prevodi leposlovja so zato (sploh če gre za zahtevnejša besedila, ne trivialna) izjemno trd oreh, če jih hočemo v spodobni obliki pokazati slovenskim bralcem.

Seveda pri avtorjih haikujev (slovenskih) ne gre za prevode, vendar mislim, da razumete, kaj sem hotela povedati. Seveda je to le moje mnenje. Obenem čestitam vsem "haikujašem" in "haikujašicam", ki se relativno uspešno ubadajo s tovrstno poezijo.

No, vse to ni kakšna anti-haiku in pro-brahki propaganda ;). Hočem reči pač to, da je brahek bolj "svoboden", "gostoljuben", odprt, ponuja več variacij itd. S tem seveda ne trdim, da je "boljši" od haikuja. Mogoče lažji, primernejši našim stavčnim in miselnim formulacijam ... Vsaj zame.

In tako se spet vračam k murkinima brahkoma. Prvega doživljam kot zavest, da čas ne lovi nas, ne beži mimo, ne hiti in kar je še podobnih klišejev (ki jim verjamemo in jih jemljemo za sveto resnico), temveč da je čas brezpogojen del nas, da se z njim in prostorom, ki nas obdaja in je v nas samih, kotalimo skozi neskončnost vesolja.

Drugi mi deluje kot krik ujete duše, misli, hkrati pa se motiv popotnice krasno navezuje na pesem Samo avtor Hope. Ujetost na eni in svoboda na drugi strani, a oboje v istem času-prostoru, le v različnih odtenkih. Ob tem, Hope, naj tudi tebi izrazim iskrene čestitke k pesmi, ki po mojem mnenju močno izstopa v tem, kar si nam ponudila doslej, in ki jo bom še in še prebirala.

Lep pozdrav!
Kerstin ""

tako. Upam, da sem ti pomagala.

LP Lidija :)

PS: Aja, Kerstinine brahke se ti izplača prebrati! :))

hvala lidija, ker si se tako zelo potrudila! :) :)
pa tudi kerstin mi je že odgovorila na tole vprašanje.
človel se res uči celo življenje.

lp,
dani

Ja, Dani. Res se učimo celo življenje. Saj za to pa smo tukaj. Včasih poskusimo druge malo "učiti", pa je vse, kar imamo potem od tega samo to, da se sami nekaj naučimo.
;)

LP Lidija