Vse kar bom povedal je zgolj debata, ne mislim, da mora tako biti.
Precej paradoksalen haiku, saj razen brezna in noči nima konkretne oprijemljivosti. Nasprotujoč zato, ker kričanje tišine ne odmeva, saj so pozne nočne ure gluhe, ker vse spi. Bolj kot haiku jaz imenujem takšen
primer "psihizem", Kerstin, bi verjetno rekla brahek.
Pač stanje človeka, ko doživlja, da se soljudje ne odzivajo na stisko in
jo mora sam prenašati, kar vemo, da je obremenjujoče in ne prinaša veselja.
Vseeno, vrednost sporočila ni okrnjeno, je iskreno in vsem še kako dobro znano,
čestitke, Adisa.