Dan potem avtor Justine

No, glej, kako krasno se bere pesem, ki je vsebinsko zelo ostra, brez tistih pikicpikicpikic, ki bi jo zavijale v neko simulirano lagodje ali nedorečenost. Kajti prav tega v tvoji pesmi NI in ne dopuščaš bralcu odlebdeti v kakšne romantične višine ali vznesene trenutke ali lastne zaključke; dan potem je strašen, je brezobziren, grob, kisel kot izbruhan alkohol, poraja neko navidezno bližino, ki jo močno prekine vulgarizem v osmem verzu. V živih podobah se menjavata hlepenje po pristnem stiku, ki presega telesnost, po domačnosti in ljubezni, in brutalnost vsakdanjosti, elementarnih nagonov (pij, jej, se iztrebljaj, se razmnožuj); kot bi silila bralca, da najprej sede v mehek fotelj, a že naslednjo sekundo na električni stol.
Zelo dobra pesem, Justine.

Kerstin

P. s. Se opravičujem za malce zapoznel komentar, ampak trenutno je pesnikovanje tukaj hiperproduktivno in je toliko dobrega, da komaj še najdem čas za vse!