/.z bolečim leskom beline oslepim, se zvrnem na tla,
s prizadetim dostojanstvom in sramoto se plazim in puščam za seboj sled pokvarjenega sveta,
v odsevu solza tvoj pogled, ko pahnil si me do dna.

.dolge roke presvetle noči zaobjamejo potemeneli svet,
pa vendar lune, zvezd ni . zakaj noč ne pade nad ta planet?
Sonce umira, luna prodira in zadnja luč steno brezna samote podira.
Stojim na dnu.

.za tvoj glas sem se odločil, za tvoje poljube določil,
in vzel te za bilko zelenja v luknji črnine.
Zvesta duša, prelepo srce,
iskrive oči in topel pogled,
vzel si me, sem te imel
in sinje nebo si vzelo je svoj zgled.

.stojiva v črnini gnusobnega sveta,
letiva v belini visokega neba,
plavava v modrini nevarnega morja
in skačeva v zelenini rjavega polja.

.se bojiva in se smejiva,
sva svetloba močnejša od propadajočega izvira,
drug drugemu želja in hrepenenje,
pot na koncu enosmerne mentalitete.

.ljubezen./

menebo