ko ključ trenutka v vratih spet zaškrta, ne zasuči ga do konca, kljuko spusti, pojdi ...
včasih tega ne zmoremo, ne želimo, nočemo, a dan nam je le hip in usodo smo si zapisali sami, čeprav v igri sta vedno dva. Je pa seveda tudi tisto boleče, da moraš dopustiti, da nekdo razpre krila in se reši bremen, kot jih začuti le on ... hja, še bi, sem ravno razpoložena v tej smeri ...
Aja, skoraj bi pozabila:) pesem mi je zelo všeč! lp, ajda