Forum
- Datum objave:
01. 11. 2008 ob 14:31 - Spremljaj
- Število komentarjev: 3
- Piše: Zalka Grabnar
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 1023 krat
1. novemebr-Črni tulipan
1. NOVEMBER avtor črni_tulipan
Rada bi samo opozorila, da je Ela Peroci, kar Ela Peroci in ne Perozzi. Zraven tega, je bila pisateljica in ne ilustratorka, čeprav razumem risanje tudi kot orisavanje - opisovanje.
Pesem sama pa ima nekaj dobrih idej, ki pa niso preveč izpeljane do konca. Vzporednici (otroci in mrtvi) se težko vleče, oziroma se oddaljujeta v pesmi, namesto, da bi se bližale. Še posebej se to vidi v zadnjih dveh kiticah, ko praviš, da nikar ne pozabimo na mrtve, nadaljuješ pa, da so oni naša bodočnost. Seveda se to bralcu zdi čudno in šele s ponovnim branjem ugotovi, da si pravzaprav mislila otroke, da so oni naša bodočnost, spomin na mrtve pa je vreden svojega spomina. Tako nekako.
Menim, da je pesmica še potrebna premetavanja in izčiščenje ideje.
Želim vse dobro.
Lp,
Zalka
Rada bi samo opozorila, da je Ela Peroci, kar Ela Peroci in ne Perozzi. Zraven tega, je bila pisateljica in ne ilustratorka, čeprav razumem risanje tudi kot orisavanje - opisovanje.
Pesem sama pa ima nekaj dobrih idej, ki pa niso preveč izpeljane do konca. Vzporednici (otroci in mrtvi) se težko vleče, oziroma se oddaljujeta v pesmi, namesto, da bi se bližale. Še posebej se to vidi v zadnjih dveh kiticah, ko praviš, da nikar ne pozabimo na mrtve, nadaljuješ pa, da so oni naša bodočnost. Seveda se to bralcu zdi čudno in šele s ponovnim branjem ugotovi, da si pravzaprav mislila otroke, da so oni naša bodočnost, spomin na mrtve pa je vreden svojega spomina. Tako nekako.
Menim, da je pesmica še potrebna premetavanja in izčiščenje ideje.
Želim vse dobro.
Lp,
Zalka
draga Zalka
misliš, da je s pesmijo še veliko dela. strinjam se s tabo, opravičujem pa se za napačno omenjeno Elo Peroci, zamenjal sem jo za Ivano Kobilico.
bi bil v redu tale popravek? če imaš kakšno idejo, bi ti bil hvaležen.
žalosten dan
nebo joče
in mi z njim za tistimi,
ki so za nami ostali,
ker tako želela je narava,
ker tako je želel človek sam.
prižgala sem majhno svečko,
ki naj obsije celi svet.
nič več trpljenja nebogljenih otrok.
pišimo, rišimo,
ustvarjajmo kot otroci,
ki smrti se ne bojijo,
saj z vsako smrtjo nekaj starega odide
in nekaj novega se rodi.
...
ali krajše,
siv jesenski dan
na nebo prikovan
grobovi ječijo
lp, črni_tulipan
misliš, da je s pesmijo še veliko dela. strinjam se s tabo, opravičujem pa se za napačno omenjeno Elo Peroci, zamenjal sem jo za Ivano Kobilico.
bi bil v redu tale popravek? če imaš kakšno idejo, bi ti bil hvaležen.
žalosten dan
nebo joče
in mi z njim za tistimi,
ki so za nami ostali,
ker tako želela je narava,
ker tako je želel človek sam.
prižgala sem majhno svečko,
ki naj obsije celi svet.
nič več trpljenja nebogljenih otrok.
pišimo, rišimo,
ustvarjajmo kot otroci,
ki smrti se ne bojijo,
saj z vsako smrtjo nekaj starega odide
in nekaj novega se rodi.
...
ali krajše,
siv jesenski dan
na nebo prikovan
grobovi ječijo
lp, črni_tulipan
Pozdravljen Črni tulipan, malo sem v zamudi, a upam, da ne prepozna ...
Ti si napisal že povsem novo verzijo, jaz pa bi, upam, da nimaš nič proti, malo secirala po tvoji stari verziji pesmi in poskusila zraven razlagati, kaj je dobro ali bolje, kaj se meni zdi dobro in kaj ne. Če ti moje pisanje ne bo všeč, te prosim, da me obvestiš in bom brisala ta prispevek.
Pa poglejva, kako bi se jaz lotila takega osnutka, če bi se zapisal meni.
1. NOVEMBER
Kako žalosten dan
še nebo joće z nami,
ki pravice, da živimo,
niti bog nam ne zanika.
a mi jočemo brez predaha
za tistimi, ki za nami so ostali,
ker je tako določila narava,
ali so se sami odločili.
prižgala bom svečko,
eno majhno, za celi svet.
da ne bi več trpeli nebogljeni otroci,
ki nam jih je risala Ela Perozzi.
da, pišimo, rišimo,
križanke sestavljajmo,
pesmice skladajmo,
bodimo še enkrat otroci,
a na svoje mrtve nikar ne pozabimo.
oni prinašajo nam darila,
oni prinašajo bodočnost.
z vsako smrtjo nekaj starega umre
in nekaj novega se rodi.
1. NOVEMBER
Kako žalosten dan
še nebo joće z nami,
ki pravice, da živimo,
niti bog nam ne zanika.
V tej kitici ne vidim dosti smisla. Omenjaš jokajoče nebo, ki je klišejska metafora, potem pa sledi povezava z bogom in pravico, ki nam je dana živim. Če stavek prebereš natančno, boš videl, da ni smiselno sestavljen. Oz. da se kar od nekje vzame ali bog ali dana pravica ….
Lahko razumem bog=nebo, vendar se sprašujem, zakaj potem dvakrat isto v isti kitici in v istem stavku.
V tej kitici mi je všeč:
Žalosten dan.
a mi jočemo brez predaha
za tistimi, ki za nami so ostali,
ker je tako določila narava,
ali so se sami odločili.
V tej kitici je spet nabranih veliko besed, a nekako spet zvenijo navadno, nič preveč poetično tudi metaforike ni. Celo o razumljivosti se sprašujem. Tisti, ki ostanejo za nami, so otroci. Zanamci, radi rečemo. Tu pa je slutiti, da misliš tiste, ki so umrli. Sprašujem se, kaj v tej kitici bi lahko doprineslo tistemu, kar sem našla iz prve kitice.
Izberem:
Brez predaha in
Narava je določila, odločila
prižgala bom svečko,
eno majhno, za celi svet.
da ne bi več trpeli nebogljeni otroci,
ki nam jih je risala Ela Perozzi.
Tu se zgodba razvija naprej. Namreč, postaja razvidno, da gre za žalovanje. A za kom? Tu postaja pesem nejasna. Naslov je 1. november, žaluje se pa za živimi otroci. Hm. Torej, bi morda pisala za Elo Peroci, ki je bila izvrstna pisateljica pravljic. Najbrž vsi poznamo Hišico iz kock in Moj dežnik je lahko balon? Otroke je najverjetneje razumela…
Izberem:
Ela Peroci, (in prižgala bo svečko)
da, pišimo, rišimo,
križanke sestavljajmo,
pesmice skladajmo,
bodimo še enkrat otroci,
a na svoje mrtve nikar ne pozabimo.
Tu se pesem res razgubi in razprši v vse smeri, kar običajno ne deluje v kratkih pesmih. Drugo je, če gre za pesnitev ali res hudo dolgo pesem. A še to se sprašujem, kdaj bi sploh delovalo. Kaj je vse v tej kitici? Opis zaposlitev otrok, želja, da bi to delali odrasli in razumeli otroke in naj nikar ne pozabimo na mrtve. Vsega je preveč, ali se strinjaš?
Izberem: Nikoli pozabljena.
Risanje, sestavljanje križank,
skladanje pesmic.
oni prinašajo nam darila,
oni prinašajo bodočnost.
z vsako smrtjo nekaj starega umre
in nekaj novega se rodi.
Spet gre za nerazumljivost, kaj je pesnik hotel povedati. Darila in smrt, staro/novo, bodočnost.
Smrt umre v istem stihu. Zdi se, da gre za golo naštevanje.
Izberem:
darila, zavita , bodočnost,
njeni otroci.
Kaj imam izbranega?
--------------------------------------------------------------------------------------
Žalosten dan.
Brez predaha in
Narava je določila, odločila
Ela Peroci, (in prižgala bo svečko)
Nikoli pozabljena.
Risanje, sestavljanje križank,
skladanje pesmic.
darila, zavita , bodočnost,
njeni otroci.
Obdelujem naprej, saj je še brezoblično.
Žalosten dan
brez predaha.
Narava je določila, odločila.
Nikoli pozabljeno
risanje, sestavljanje kock.
Prižgala bi svečko
Eli Peroci.
V darila zavita bodočnost,
napisani njeni otroci.
Tale stvarca še zdaleč ni končana (ampak res je že pozno), nakazala sem le smer, kako se jo da razvijati. Predlagam, da si narediš izbor, potem pa tudi zaporedje, kaj bi sploh rad imel/a v pesmi ( še vedno ne vem ali si punca ali fant :)). Vsekakor pa se mi ne zdi najbolje posrečen izbor tematike, namreč trpinčeni otroci, žalovanje za mrtvimi, želja po ponovni obuditvi otroka v odraslem in 1. november. Nekako si vse te stavi zaslužijo samostojno pesem.
Ko bo misel izčiščena, zdajšnji poskus pesmi je bolj v čast Eli Peroci, preglej še, če pesem tudi lepo teče.
Želim vse dobro.
Lp,
Zalka
Ps
Ja, tista kratka na koncu tvojega posta je zelo dobra. Grobovi ječijo - fajn in domiselno! Tudi to lahko narediš, ja, iz enega zelo dolgega osnutka :-)
Ti si napisal že povsem novo verzijo, jaz pa bi, upam, da nimaš nič proti, malo secirala po tvoji stari verziji pesmi in poskusila zraven razlagati, kaj je dobro ali bolje, kaj se meni zdi dobro in kaj ne. Če ti moje pisanje ne bo všeč, te prosim, da me obvestiš in bom brisala ta prispevek.
Pa poglejva, kako bi se jaz lotila takega osnutka, če bi se zapisal meni.
1. NOVEMBER
Kako žalosten dan
še nebo joće z nami,
ki pravice, da živimo,
niti bog nam ne zanika.
a mi jočemo brez predaha
za tistimi, ki za nami so ostali,
ker je tako določila narava,
ali so se sami odločili.
prižgala bom svečko,
eno majhno, za celi svet.
da ne bi več trpeli nebogljeni otroci,
ki nam jih je risala Ela Perozzi.
da, pišimo, rišimo,
križanke sestavljajmo,
pesmice skladajmo,
bodimo še enkrat otroci,
a na svoje mrtve nikar ne pozabimo.
oni prinašajo nam darila,
oni prinašajo bodočnost.
z vsako smrtjo nekaj starega umre
in nekaj novega se rodi.
1. NOVEMBER
Kako žalosten dan
še nebo joće z nami,
ki pravice, da živimo,
niti bog nam ne zanika.
V tej kitici ne vidim dosti smisla. Omenjaš jokajoče nebo, ki je klišejska metafora, potem pa sledi povezava z bogom in pravico, ki nam je dana živim. Če stavek prebereš natančno, boš videl, da ni smiselno sestavljen. Oz. da se kar od nekje vzame ali bog ali dana pravica ….
Lahko razumem bog=nebo, vendar se sprašujem, zakaj potem dvakrat isto v isti kitici in v istem stavku.
V tej kitici mi je všeč:
Žalosten dan.
a mi jočemo brez predaha
za tistimi, ki za nami so ostali,
ker je tako določila narava,
ali so se sami odločili.
V tej kitici je spet nabranih veliko besed, a nekako spet zvenijo navadno, nič preveč poetično tudi metaforike ni. Celo o razumljivosti se sprašujem. Tisti, ki ostanejo za nami, so otroci. Zanamci, radi rečemo. Tu pa je slutiti, da misliš tiste, ki so umrli. Sprašujem se, kaj v tej kitici bi lahko doprineslo tistemu, kar sem našla iz prve kitice.
Izberem:
Brez predaha in
Narava je določila, odločila
prižgala bom svečko,
eno majhno, za celi svet.
da ne bi več trpeli nebogljeni otroci,
ki nam jih je risala Ela Perozzi.
Tu se zgodba razvija naprej. Namreč, postaja razvidno, da gre za žalovanje. A za kom? Tu postaja pesem nejasna. Naslov je 1. november, žaluje se pa za živimi otroci. Hm. Torej, bi morda pisala za Elo Peroci, ki je bila izvrstna pisateljica pravljic. Najbrž vsi poznamo Hišico iz kock in Moj dežnik je lahko balon? Otroke je najverjetneje razumela…
Izberem:
Ela Peroci, (in prižgala bo svečko)
da, pišimo, rišimo,
križanke sestavljajmo,
pesmice skladajmo,
bodimo še enkrat otroci,
a na svoje mrtve nikar ne pozabimo.
Tu se pesem res razgubi in razprši v vse smeri, kar običajno ne deluje v kratkih pesmih. Drugo je, če gre za pesnitev ali res hudo dolgo pesem. A še to se sprašujem, kdaj bi sploh delovalo. Kaj je vse v tej kitici? Opis zaposlitev otrok, želja, da bi to delali odrasli in razumeli otroke in naj nikar ne pozabimo na mrtve. Vsega je preveč, ali se strinjaš?
Izberem: Nikoli pozabljena.
Risanje, sestavljanje križank,
skladanje pesmic.
oni prinašajo nam darila,
oni prinašajo bodočnost.
z vsako smrtjo nekaj starega umre
in nekaj novega se rodi.
Spet gre za nerazumljivost, kaj je pesnik hotel povedati. Darila in smrt, staro/novo, bodočnost.
Smrt umre v istem stihu. Zdi se, da gre za golo naštevanje.
Izberem:
darila, zavita , bodočnost,
njeni otroci.
Kaj imam izbranega?
--------------------------------------------------------------------------------------
Žalosten dan.
Brez predaha in
Narava je določila, odločila
Ela Peroci, (in prižgala bo svečko)
Nikoli pozabljena.
Risanje, sestavljanje križank,
skladanje pesmic.
darila, zavita , bodočnost,
njeni otroci.
Obdelujem naprej, saj je še brezoblično.
Žalosten dan
brez predaha.
Narava je določila, odločila.
Nikoli pozabljeno
risanje, sestavljanje kock.
Prižgala bi svečko
Eli Peroci.
V darila zavita bodočnost,
napisani njeni otroci.
Tale stvarca še zdaleč ni končana (ampak res je že pozno), nakazala sem le smer, kako se jo da razvijati. Predlagam, da si narediš izbor, potem pa tudi zaporedje, kaj bi sploh rad imel/a v pesmi ( še vedno ne vem ali si punca ali fant :)). Vsekakor pa se mi ne zdi najbolje posrečen izbor tematike, namreč trpinčeni otroci, žalovanje za mrtvimi, želja po ponovni obuditvi otroka v odraslem in 1. november. Nekako si vse te stavi zaslužijo samostojno pesem.
Ko bo misel izčiščena, zdajšnji poskus pesmi je bolj v čast Eli Peroci, preglej še, če pesem tudi lepo teče.
Želim vse dobro.
Lp,
Zalka
Ps
Ja, tista kratka na koncu tvojega posta je zelo dobra. Grobovi ječijo - fajn in domiselno! Tudi to lahko narediš, ja, iz enega zelo dolgega osnutka :-)
draga Zalka
naj ti povem, kako je sploh prišlo do te pesmi:
želel sem si napisati nekaj za 1. november in objaviti na pesem.si; nekaj
novega. pa vidim, da mi je malo le uspelo, saj si vivisecirala mojo pesem.
vsekakor sem ti hvaležen, bom na enak način poizkusil speljati kakšno drugo svojo pesem.
prvo kitico sem potreboval kot začetek, čeprav je v bistvu že sam naslov lahko začetek. glede metaforike pa sem reven.
z "za tistimi, kiso za nami ostali, " pa ne mislim metaforično otrok, ampak tiste, ki so umrli in tako končali svojo življensko pot. mi jo še nadaljujemo, zatorej gremo naprej, mrtvi pa so za nami ostali.
žalujemo izključno za mrtvimi, temu pa se pridruži sedajšnje in nasploh trpljenje otrok (to bi res lahko izpustil).
darila in bodočnost se nanašajo na redke dežele, kjer je običaj za 1. november obdarovati otroke. pravijo, da mrtvi prinašajo darila in s tem tudi bodočnost, saj želje otrok niso samo materialne.
bom še dodelal pesem.
lp, črni_tulipan
naj ti povem, kako je sploh prišlo do te pesmi:
želel sem si napisati nekaj za 1. november in objaviti na pesem.si; nekaj
novega. pa vidim, da mi je malo le uspelo, saj si vivisecirala mojo pesem.
vsekakor sem ti hvaležen, bom na enak način poizkusil speljati kakšno drugo svojo pesem.
prvo kitico sem potreboval kot začetek, čeprav je v bistvu že sam naslov lahko začetek. glede metaforike pa sem reven.
z "za tistimi, kiso za nami ostali, " pa ne mislim metaforično otrok, ampak tiste, ki so umrli in tako končali svojo življensko pot. mi jo še nadaljujemo, zatorej gremo naprej, mrtvi pa so za nami ostali.
žalujemo izključno za mrtvimi, temu pa se pridruži sedajšnje in nasploh trpljenje otrok (to bi res lahko izpustil).
darila in bodočnost se nanašajo na redke dežele, kjer je običaj za 1. november obdarovati otroke. pravijo, da mrtvi prinašajo darila in s tem tudi bodočnost, saj želje otrok niso samo materialne.
bom še dodelal pesem.
lp, črni_tulipan
Komentiranje je zaprto!