Sprehod avtor Brezinbor nas skozi gladek jambski ritem ponese v jesenski čas narave in življenja, zdrsne v spomine, se zlije po njih kot olje - počasi, mehko, povsod. Mnoge tvoje pesmi so pravcati šansoni, ki bi uglasbeni in kakovostno odpeti zelo popestrili in oplemenitili slovensko glasbeno sceno, ki tovrstna besedila v poplavi pompoznega turbofolka tako trmasto izriva. Šanson je čudovita kombinacija glasbe in poezije, in tvoje pesmi, kot je Sprehod, so kot rojene za to, se mi zdi.

Zanimivo, da zaključiš skoraj enako kot jaz v Nitkah za užitke:
"Sva se kdaj sploh ljubila?
Sva?"

Kako je to po eni strani hudo in brez smisla - da se po tolikih letih, preživetih s partnerjem (ali preživetih v hrepenenju po nedosegljivem človeku), zazreš nazaj, narediš revizijo in se takole vprašaš! Ob tem pomislim na dvoje: na Kranjčevo Povest o dobrih ljudeh, na njegova čudovita Jožefa in Ano, ki sta se po vseh tistih letih še imela tako zelo rada - kljub vsemu, kar je vanju, nanju in mednju nanesel čas. Druga asociacija je pesem Bjelog Dugmeta Nakon svih ovih godina:
"Danas otvaram oći
nakon svih ovih godina:
niti ja voljeh tebe,
nit si ti mene voljela,
samo stara navika
je ostala."

Bosa sva tekla po dežju, v laseh cekini dežja, v očeh ves svet. A ko se poliže med, je svet spet tak, kot je: da reže v oči, in dež postane hladen in neprijeten, lasje osivijo, cekinov pa tako in tako ni nikoli bilo. Vse to in še več je v zaključku Sprehoda.

Prosila bi te, da daš vejico v verz:
in te, ki so so kot odmev,
in sicer med oba "so". Na vejice načeloma ne opozarjam, ker je tovrstnih napak preveč; v tem primeru pa tale "so so" res izstopa, zlasti še, ker je pesem dobra in potegne bralca vase.

Lep pozdrav!
Kerstin