Tišina
Tišina je razprostrla svoje niti
in omrežila moje otožne misli,
ker znova in znova se vračajo k tebi,
a zate jaz ne obstajam nič več.
Saj pravzaprav nočem se vračati k tebi,
ker to bi še bolj odgnalo te stran,
in zdaj, ko bo spet samevala dlan,
je vsaka tolažba, pogovor odveč,
saj ni ga človeka, ki to bi odgnal,
nesreče in žalosti kopreno pregnal
iz srca, kjer zdaj je le tema, le noč,
iz mračnih oči, od koder veje nemoč.
in omrežila moje otožne misli,
ker znova in znova se vračajo k tebi,
a zate jaz ne obstajam nič več.
Saj pravzaprav nočem se vračati k tebi,
ker to bi še bolj odgnalo te stran,
in zdaj, ko bo spet samevala dlan,
je vsaka tolažba, pogovor odveč,
saj ni ga človeka, ki to bi odgnal,
nesreče in žalosti kopreno pregnal
iz srca, kjer zdaj je le tema, le noč,
iz mračnih oči, od koder veje nemoč.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ...Anja...
- 20. 03. 2008 ob 20:36
- Prebrano 714 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 316
