Škorpijoni, na plan,
prišel je naš dan,
temo´ osvetlimo,
svetlo´ popestrimo!

Kerstin, svetiš na portalu kot Antares na nebu. Hvala ti!
Lep pozdrav Adisa

Heheh, ne kliči hudiča Adisa, bolje kot, če bi te pičil škorpijon, je, da bi te pohodil slon, heheheheheh ...

Pozdravljena! gs

Ma, kolikokrat smo se že sami pičili in preživeli, hehe...!
lep dan, adisa !

Odlična pesem, ki si zasluži po mojem daljšem zgolj opazovanju, da se malo tudi oglasim.

Že zato, ker je, če se ne motim, napisana po naročilu oz. priložnostno, deluje zelo suvereno. Mislim, da je izredno težko pisati na tak način, ker vsaka pesem enostavno ima svojo energijo, ki ji jo da avtor, ki črpa iz svojih intimnih čustev in subjektivnosti. Navdiha pač ni moč prisiliti in priklicati. Tebi, Kerstin, je tokrat to čudovito uspelo. Pesem ne daje občutka, da je bila napisana na silo in privlečena. Najbrž tudi zaradi tega, kar sem prebral višje, da ima nebesno znamenje tudi zate pomembno vlogo v srcu. Sledi iz katerih si tokrat črpala.
Pesem je gotovo zahtevala ogromno truda in še več časa. Pisana v strogi formi malce prikrojenega soneta z ritmom ljudske alpske poskočnice, ki je v tem primeru, ko je pesem namenjena kot darilo, še kako dobrodošel, saj da ne povsem lahkotni, priložnostni vsebini pridih živahnosti in lahkotnosti.
Skratka, ob vseh okoliščinah pesem zagotovo zasluži pohvalo!

Bi se pa ob tej priložnosti še malo ustavil pri ritmu. Mislim, da smo enkrat že debatirali, da je pri poudarjenih in nepoudarjenih zlogih veliko odvisno od tega, kako se verz prebere. Jaz še zmeraj menim, da se mora pravi ritem vzpostaviti ob naravnem izgovoru. Skandiranje ob pisanju velikokrat pripelje do popačene oblike.
Primer: Ob skandiranju verza Umiraš, da bi se ponovno rodila je vse lepo in prav, imamo shemo U- U U-U U-U U-U. Ob naravnem branju pa se zadeva nekoliko zalomi in poruši, ker se tistega bi pač ne poudarja. Metrično je verz tako sicer brezhiben, a ob spontani recitaciji ostane zelo mlačen.

Prijeten večer želim
Pištin

Pištin, hvala za komentar. Tvoje mnenje oz. kritiko zelo cenim. Dozdeva se mi, da je moj navdih trenutno v stanju "razvlečenega testa" - širi se na vse konce, manjka pa mi energije, da bi ga ubesedila. Kot recimo tisto o vodi, ki je še vedno nekje ... tam. Podobno je bilo z zvezdami, ki so zadnje čase kar močno zašle v moje življenje; mimogrede: za vse, ki vas zanima podobnost med ozvezdji in točkami na tem svetu, in to kar v Sloveniji, priporočam najnovejšo knjigo Karla Gržana V znamenju Oriona; link: http://novice.matkurja.com/novica.php?idm=111&idn=470236

Ker pa imam v mislih močno zasidrane Kosce, sem bila dobesedno zablokirana in navdih je prepustila šele Antares.

Iskreno povem, da mi pesem vključno z branjem linka o Škorpijonu ni vzela več kot pol ure; ko sem začutila prvi verz, sem bila "noter", prav gotovo pa tudi na račun sledi, ki jih omenjaš v svojem postu. Pesem je stekla povsem gladko, zagozdila se je le pri verzu z ljubeznijo (ha!), ampak v takih primerih zadevo preskočim in pišem dalje, manjkajoče pa nadomestim naknadno, včasih tudi šele po par dneh.

In še glede ritma. Enkrat si že omenjal to zadevo, drži. Ampak tu bi se res morala pogovoriti v živo, najprej že zato, da bi ti lahko na glas prebrala verz, ki te je zmotil, in bi videl, da v njem ni nobene mlačnosti. :) Kot drugo pa zato, ker tukaj mešaš dve zadevi: ritem oz. naglas in stavčno fonetiko oz. poudarek.
V metriki uveljavljenih mojstrov poezije najdemo precej primerov, ki bi se ob "naravnem branju" porušili. Le en primer: Kettejeva Na molu San Carlo:
Okamenel sem klečal pred oltarjem,
ki ga krasil kamenit je idol

Skozi pesem teče daktil (- U U), ki pa se ne ujema z naravnim naglasom (prvi verz), saj ne rečemo ókamenel in niti ne ókamenél, ne s stavčno fonetiko (drugi verz), saj ne poudarimo KI ga krasil ...

V teh primerih sama izberem nekakšno "vmesno pot", torej ne naglasim, kot da bi skandirala, kar bi bilo smešno in res nenaravno, vendar pa tudi ne naglasim, kot bi brala prozo. Gregor, zvočnik, prosim! :))

Hočem skratka reči, da po mojem mnenju to ne "skazi" doživetja poezije (ne mislim le svoje, temveč nasploh poezijo, v kateri se takšne stvari pojavljajo), ker me ponavadi ritem tako potegne noter, da tudi takšne primere avtomatsko preberem "ritmično".

Lep pozdrav in oglasi se večkrat na forumu pa tudi s kakšno pesmijo!
Kerstin

Meni pa se zdi, da ničesar ne mešam ;)
Verzna metrika in fonetika sta tesno povezani. Saj ima vsaka beseda svoje iktično mesto, razen seveda breznaglasnice. In verz je zgrajen ravno iz teh besed, ki mu tako dajejo ritem.
Čisto jasno mi je, da lahko nenaglašeni zlogi besed stojijo na mestu težke dobe v ritmičnem smislu. To namreč ni napaka. Se pač ustvari nerealizirano iktično mesto, kar so dovoljeni prijemi znotraj metrike.
Je pa res, da so nekatere stopice bolj občutljive na tovrstne kršitve, nekatere manj. Brez težav jo preneseta trohej in jamb.

Primer pri Prešernu:

že dólgo bíje za krščánsko véro ; shema: -+ -+ -- -+ -+ -

Namenoma sem dal pluse in minuse, ker je tako samo pogojno.
Kakšni amfibrahi in daktili pa znajo biti bolj občutljivi, ker se v ritmu nakopiči preveč istovrstnih dob, kar za moje pojme naredi verz precej mlačen.

Še enkrat tvoj primer:

Umíraš, da bi se ponóvno rodíla ; shema: -+- --- -+- -+-

Nenadoma je na kupu pet nenaglašenih mest. V skladu s tem mi pač tudi Kettejev verz deluje nespretno :)

Mislim pa, da se vsi strinjamo, da zna biti verzologija huda znanost, ki s svojimi fintami ne more postaviti pod vprašaj doživetja poezije ob pesmih, kot sta tvoja Antares in Kettejeva Na molu San Carlo.

Prijeten začetek vikenda želim!
Pištin

Lep pozdrav tudi tebi Pištin! Zanimivi komentiraš Kerstinino pesem, samo se mi zdi, da jo po krivici gledaš malo zviška. Pa še nekaj:
Navedek:
"Že zato, ker je, če se ne motim, napisana po naročilu oz. priložnostno, deluje zelo suvereno. Mislim, da je izredno težko pisati na tak način, ker vsaka pesem enostavno ima svojo energijo, ki ji jo da avtor, ki črpa iz svojih intimnih čustev in subjektivnosti. Navdiha pač ni moč prisiliti in priklicati."

To je pa zelo relativno, kar si napisal. Navdih je mogoče priklicati, ljudje smo zelo različni, mogoče ga ti ne moreš, nekaterim je pa vsak namig asociacija, ki prikliče navdih. In ko je navdih priklican, postane sam svoja entiteta, nekaj, kar potem prihaja iz tebe.

Pištin, pogrešamo tvoje pesmi. Jaz osebno tiste z izdelanimi verzi ...
Pridi nazaj! ;)

Kočijaž

Ni panike, Kočijaž in Pištin!
Pištin je morda malce perfekcionista (imam sebe tudi za eno od teh :), vsaj na določenih področjih) in s tem ni kaj narobe. Prav vesela sem, da je odprl problem, ki je meni v tako strogem smislu docela nov; iskreno pa menim, da je nemogoče napisati konkreten opus "klasičnih" pesmi, v katerem se ta "motnja" ne bi pojavljala (razen ob predpostavki, da bi pesnil izključno v dvostopičnih ritmih, kjer bi bila manj moteča). Prav tako menim, da dobra interpretacija takšnih primerov le-teh sploh ne razkrije.

O priklicu navdiha bi se dalo razpravljati, vendar pa v strogem pomenu "pesnjenja na silo" tudi sama menim, da je to nemogoče oz. je rezultat klavrn.
Če pa mislimo na drugačen "priklic", pa je seveda možen. Čeprav tovrstni priklic ni zavesten (ali vsaj ne povsem zavesten). Ko sem recimo pred leti brala poezijo Svetlane Makarovič, so se mi ob njenih pesmih (Pelin žena) rojevale množice idej, ki jih je "priklicala" njena pesem in od katerih se jih je nekaj v roku par mesecev tudi transformiralo v pesem, seveda ob dodatnem, povsem osebnem sprožilcu navdiha (npr. Svatba). Ko smo v gimnaziji brali Kosovelove Konse, sem sama napisala nekaj konsov. V takih primerih ne gre za posnemanje, ampak morda za iskanje lastnega pesniškega izraza, za poskuse, kako avtorju "sede" ta ali oni slog, za del poti, ki jo moraš prehoditi, da prideš naprej.

Skratka, če poenostavim. Če mi rečeš: Napiši pesem o jutru. Kar zdaj, takoj! - bo nekaj nastalo, ampak zelo verjetno nekaj prav bornega. Če pa mi daš daljši rok, bo slej ko prej nastalo nekaj vsaj srednjega. Ta rok je včasih tudi le par minut - zavest, da imaš na razpolago časa, kolikor želiš, je namreč tista, ki učinkuje.

Tako sem torej pri Antaresu najprej prebrala link, si rekla ojoj, to pa ne bo šlo, šla delat ... in čez par ur je v nekaj minutah nastala pesem. Rada rečem, da me pesem sama poišče in da se večinoma (izjema so npr. bajže) tudi sama napiše. V primeru Antaresa sem morala slediti temi in tudi namenu pesmi, zato je pesem sama določila le obliko. Večinoma pa tudi glavne teme pesmi ne vem, dokler nisem že na njeni polovici. :) Zelo zelo redko se mi zgodi, da se najprej porodi naslov (in hkrati z njim že predstava o vsebini).

Primer "priklica" je tudi izziv Premavričimo mavrico. O mavrici resnično NOČEM pisati. Ker pa sem jo izbrala za izziv, sem čutila, da moram ponuditi vsaj eno rešitev. In je prišla že medtem, ko sem zaključevala uvod. Ker mi ni nihče "dihal za ovratnik", do kdaj jo moram spesniti. :) Deadline's a bitch. :)

Kakorkoli že, hvala obema za razmišljanje in osvetljevanje tudi najtemnejših kotičkov poezije! :)
Kerstin

Nikakor ne, Kočijaž, nasprotno, pesem je od mene dobila najvišjo oceno in verjetno je že to zadosten razlog, da na pesem ne gledam z viška. Se je pa ponudila priložnost, da nekaj napišem na nekoč že odprto temo, ko je ravno prvi verz Antaresa primeren za ponazoritev.

Glede pisanja po navodilih oz. po naročilih se pa strinjam s Kerstin.
Meni res ni pisano na kožo. Zmeraj imam občutek da izdelek ni dozorel v meni, da ni moja umetniška last. In potem ponavadi ne nastane nič ali pa se mi nastalo zdi slabo ali v najboljšem primeru povprečno. Priložnostna literatura pa bi tako ali tako naj bila nekoliko lahkotnejša in razumljivejša, kjer se mi kmalu zalomi ob mojih težnjah po nekakšnem art pridihu :)

Ravno zato sem se tudi precej oddaljil od svojega klasičnega stila poezije. Mislim, da lahko skozi poezijo, ki jo pišem v tem trenutku in v kateri sem se našel, povem največ in na svoj najboljši mogoči način. Ko me pa spet kaj navduši ali zamika pa... :)

Moje pesmi pa so se tokrat odločile, da nekaj časa ostanejo zgolj na papirju in se nekoliko ohladijo ;)

Pištin

Prav, Pištin. Hvala za pojasnilo.
:)
Pozdravček, Kočijaž