Ob prebiranju Gabrielovega Sončka se mi je utrnila misel, da je
tudi v tej pesmici sonček in božajoči žarki zame in zato sem se
odločila, da jo objavim tudi na tem portalu. Pesem, ki jo je
napisal moj mož pred tremi leti in nekaj meseci. Žal, teh trenutkov
ne more več deliti z menoj ... tja, kamor je odšel, ni vrnitve ...
Dragi moj, tam nekje, kjer si ... nasmehni se in pošlji mi žarke
...
Ajda, zelo lepa pesem, tvoje večno sonce, ki ti pošilja žarke tudi v megli ,temi in skozi oblake, takrat še bolj ,saj oni, ki so tam, kjer je že večina človeštva, najbolje vedo, kdaj jih potrebujemo. Sama v to verjamem, verjerjetno pa tudi ti. Mnogo nasmehov in toplih žarkov, Adisa