Gabrijel, Svit ima prav, ko berem tvojo novo pesem Sonce soncu pa ostanem brez besed. Če bi teklo na tak način, potem bi bil vsak dan pravljica. Lepa pesem je, neverjetna. Lep večer Gabrijel (hope)
Dobro si to povedal, Gabriel! Prav nadangelsko! ;) Všeč mi je, da se pesem ne izgubi preveč v visokoletečih metaforah (take so namreč pogosto na meji patetike), temveč je večinoma kar lepo "realistična", da se tako izrazim. Strinjam se s Hope, ko bi res bilo tako, bi bil rešen tisti večni človeški tragični paradoks, da iščemo drugo, nasprotno polovico, za katero bi v bistvu radi, da bi bila takšna - kot mi! V tem je ta tragika. In če jo kdo najde, je to res že skorajda čudež ali posredovanje kakšnega - angela. ;)
Ahmm, Kerstin, saj prav v tem je bistvo, da sprejmemo partnerja takšnega kot je, ker je v mnogočem podoben nam, ima nekaj, kar nas privlači, kar rabimo in on nas enako, pa vsak malce popusti, ker zakaj potem ustvarjati neko skupnost, neko celico novega, če ne želimo premika v sebi in izven sebe? Potem bi izumrli :):):)! Se strinjam, da je to čudež, kakor je čudež življenje in mi ljudje ... In zagotovo angeli bedijo nad tem, angeli v nas! Lep večer :):):)!!!
Samo človek je bolj zapleteno bitje, popustit pa ni v navadi, še manj od tistega, npr. v paru ali morebitnem, eden vedno misli da je ...vsemogočen...ko pa spozna, pa še tistega več ni, pa je vse še slabše...In to je čudež, kot si napisala Kerstin, ker so nam čudeži lažji kot pa kaj drugega.... Še naprej čudovit večer, od hope
Hope, v vsakem človeku bivata tako zver kot angel, na človeku samem pa je, komu bo dal prednost! Helena, hvala za poklon, Adisa, ko sonce posije, gobe same "letijo" v košaro :):):)!!!
Le kdo nima rad sončka ob sebi, le kdo nima rad, da ga nekdo razvaja, le kdo nima rad, da je nekomu sonček. Še bi lahko naštevala sonček sončku, vzajemnost dajanja in sprejemanja in kako si lahko sonček, če ne božaš s svojimi žarki, da le sprejemaš, kaj hitro lahko drugi sonček ugasne in pobesi svojo bujnost žarkov. V tej tvoji pesnitvi je sonček ob sončku in kaj je lahko še lepšega. In misel, da žarki sonca ne morejo, ne smejo ugasniti, je stalnica, ki greje, a kaj ko prihrumi tudi kruta realnost, ko ti usoda ukrade žarke, ki ti jih je dajal nekdo in naenkrat si pahnjen v trdo, hladno temo, vate se zaleze strah in misel, le zakaj ... veš, kaj sem hotela povedati, gabriel, bližajo se dnevi, ki bi jih najraje prespala, a življenje gre naprej. Vem, da so še sončki, da sijejo, da znajo božati z žarki in da je treba dostikrat v življenju vzeti drobtinice, ki ti jih nekdo nasuje, jih lepo pozobati in razmišljati, malo sem pa le ulovil žarke, vsaj za repek. Da se vrnem k tvoji pesmici, je preprosta v svoji izpovedi, a bogata in vredna branja in pozitivnih odzivov. Sicer pa, kako je lahko drugače, Gabrielovo z dušo in srcem in to se še kako odraža v pesmih, ki dihajo svežino in dajejo upanje v Biti.
Ajda in duša in telo in srček, vsi trije rabijo toploto, brez tega ne gre, brez še več še težje, čisto brez najhuje, popolnoma organsko pa smrtonosno če ni... Lepo noč hope