Milost avtor Joakim

Pretresljiva zgodba! Zanimivo, tudi sama sem se že dostikrat pri takšnih "bad guys" (tudi pri res groznih, npr. morilcih itd.) vprašala - kako je mogoče, da je bil ta človek nekoč (morda prav ljubek!) dojenček, malček? Ko nekdo tako zabrede, si to težko predstavljamo.

Problem pa seveda tiči v obratnem vprašanju: Kako je mogoče, da je nedolžen otrok postal taka (ali drugačna) pošast ali sprevrženec ali obupanec itd.? Morda so določene stvari res zapisane v genih, verjamem pa, da je glavnina krivde v okolju, tako primarnem kot sekundarnem.

Joakim, tvoje pesmi ustvarjajo posebno vzdušje, k čemur pripomorejo tudi kratki, včasih že kot prisekani verzi; so tekoče in jedrnate, večinoma me popeljejo v prostore, kamor tudi sama rada zahajam (ali pa bi, če bi mogla), s čimer seveda nočem reči, da so to "lepi prostori", kjer bi človek užival, no, pa mislim, da se razumeva. ;))

Izpoved avtor Joakim me je prav tako presunila, zlasti udarni so zadnji verzi in verjamem, da si tega vsaj tu in tam marsikdo zaželi. Prepričajo me tudi prvinske metafore (npr. tista o kači in zmaju).

V ritmu srca avtor Joakim - nomadska duša, ujeta v beton, prostori "brezprostorja" ali "vseprostorja" tako blizu in hkrati daleč, lahko pa tudi podoba "divjega" človeka, ki se le še kot privid pojavlja v naši "civilizaciji". Zanimivo in okusno zapakirano!

Lep pozdrav!
Kerstin