Pred njo in za njo,
kdor že je ta Ona,
v sredo kokona
te še ne potegne,
se zgodba raztegne
čez časa povzetek.
Ne usahne še vena,
čeprav brez imena
pod kožo potuje,
premisleke snuje,
se v rob zaletava,
in tista sanjava,
ki davno več nisi
(le njeni obrisi
se kažejo v soju)
v bežečem preboju
ne zamudiš vlaka.
Si že v vagonu,
na vsakem peronu
te Morakvar čaka.
Čeprav šepetaka,
si večna vseznalka.
Ne misliš, da Ona
te je pozabila ...
Veš: se je le skrila
in vse opazuje.
Presunjena čaka
nad dejstvom molčeče,
ker tvoja moč nežna
zdaj njeno presega:
jo bit sveta peče
in ti boš z vsem
kar je in brez tega
ostala še tu.
Ker nisi nikakor
povedala vsega.
ne, niti v snu.
Ne še.



:)



Se popolnoma strinjam z matejo, dodala bi še to, da popolni ritem, neustavljivo in neustavljeno potegne bralca v ta kipeči vrelec. Kerstin, ki ne rabi šepetalk! ;)

Lidija

Hvala lepa, dekleti. Mateja, tako lepo si zapisala, da je tvoj komentar že skoraj pesem. Da o Lidiji sploh ne govorimo! ;))

Ne, niti v snu še ne, Lidija. Čeprav bi včasih ta sen rada prekinila, pa Morana odkimava. Tako mi ne ostane drugega, kot da bom še naprej "pela", a ne "izrekla". ;)

Všeč mi je tvoj odgovor, vidim, da se znaš toliko vživeti v pesmi, da te "povratno inspirirajo" (si P. I., kot private investigator, he he, ampak če dobro razmislim o tej ang. besedni zvezi, se kar lepo pokriva s tem, kar počneš, ko nam odgovarjaš s poezijo ;)).

Še opomba: Morakvar se naglasi na prvi A oz. tako ga naglašam jaz (sicer namreč zahteva dvodelni naglas), tako da bi v tem verzu
te Morakvar čaka
morala obrniti bes. red:
Morákvar te čaka

Lep pozdrav!
Kerstin

evo, obračam ...
sem že :)

LP Lidija