Dvoje pojasnil:
1. Pesem je nastala delno pod vplivom članka Poslednji neandertalci
(Stephen S. Hall) iz revije National Geographic, 3, št. 10 (npr.
del o Gibraltarju, kjer naj bi se ohladilo poslednje neandertalsko
ognjišče).
2. O naslovu: V Divjih babah na Idrijskem je leta
1995 dr. Ivan Turk našel najstarejše znano glasbilo na svetu,
stegnenico jamskega medveda, oblikovano v piščal. To je še eden od
dokazov (ali vsaj zelo utemeljenih domnev), da neandertalci niso
bili tako "neandertalski", kot se jih dandanes drži splošna
etiketa, temveč so se ukvarjali tudi s simboli (poslikava teles),
okraski (iz živalskih zob) in celo glasbo.
Kerstin, mene povsem očara, kako ti lahko v snoveh in iz snovi, ki se nam drugim smrtnikom zdijo nepoetične, delaš poezijo. Kako se vživiš, četudi je posredi en kromosom, en kvark, en trzljaj, in iz tega edinega, skoraj neopaznega nagiba, vstane imenitna pesniška zgodba in še verjetna, da ne rečem, znanstveno neoporočena.
Zastaja mi dih, ko se prek tvojih zgodb z zanimive plati spuščam v dolgočasno žličkanje po trhlinah.
Hmm, ja, dobro, tudi jaz se strinjam s tem, da si neverjetna v tem, kje najdeš temo za pesem, navdih, povezave. Ampak po moje ne bom zgrešila, če napišem, da se kljub zavitosti "dogajanja" v pradavnino na površje tudi v tej pesmi prebija na plan tista Morakvarjeva, nikdar dorečena, nikdar zaključena prisotnost.
Hvala, dekleti. Obe imata prav. Ta pesem je preplet obojega; mislim pa, da bi tudi v primeru, ko bi bil navdih le zunanji (tj. članek + domišljija predstave neandertalcev, njihovega življenja), pesem bila približno enaka, zlasti jedro. Uvod in zaključek, tam najbolj "udari ven" dvojnost, ki jo omenja Lidija.
Primer Divje babe brez Divjih bab ;) oz. Divja baba, slečena svojega arheološko-prazgodovinskega kožuha, pa je tukaj: