ploskam, globok poklon ....
lp, Helena

ob prebiranju te pesmi se mi je utrnila misel, kjer plešeta dva, prostora za tretjega ni. Čutim pa in seveda slutim, da v pesmi govoriš o čustvu, ki ga zasadita dva, ga pridno zalivata in negujeta in ne žanjeta, obirata sadove, ki se znova in znova rojevajo, na nek način pravljično posajeno. No, tako nekako, da ne bom preveč nalagala:)))).

Bi pa seveda pesem bila sigurno bolje speljana po brzicah, stezicah in čereh, ki prežijo nanjo, če bi avtor zajel malo sape in naredil kak premor ali pa postavil kakšno besedo na drugo mesto. Ja, saj vem, rad napišeš v enem zamahu kot da bi se bal, da ti bodo besede pobegnile, če jih boš preveč skrbno oblikoval in zato zgoščeno, rojeno in ponujeno, zdaj pa berite in si postrezite s pripravljenim tako kot se je golo in boso rodilo. Uh, sem pametna, aneda?:))))))))).

lp, ajda

Zate pa dvojinska pohvala Gabriel:)

Lidija, Helena, Ajda, Nuška - hvala :):):)!!!

Pozdravljene! gs