Tu bi rada omenila, da je trenutno Neskončna prišla do mesta, kjer je že skorajda epigram, vsekakor pa me je od srca nasmejala s temi verzi:

izvir pesem kočijaška naj ustavi se nikdar
izvir pesniška svoboščina za dušo je velika stvar.
hope kočijaž v zlati kočiji čez pesniška polja pelje
Gost medtem pa Ivanova mati
kočijaž v mlinčku kavico melje :)

Seveda se ne posmehujem Cankarju, zdi pa se mi dobra parodija na Skodelico kave; všeč so mi tudi "naključja" in tukaj imamo najprej izhodiščno rimo pelje (za melje), vmes pa pripombo Gosta o Ivanovi materi. Tole je krasno sovpadlo!
Še več takih naj bo! Smešnih, lahko tudi ironičnih ...

Neskončen pozdrav!
Kerstin