Forum
- Datum objave:
13. 10. 2008 ob 17:51 - Spremljaj
- Število komentarjev: 8
- Piše: Aleksandra Kocmut - Kerstin
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 708 krat
Prehajanje - Kočijaž
Lidija, v kosteh čutim, da te moram malo okarati. ;) Predstavila si nam lepo, žalostno zgodbo, živo in prepričljivo; + deluje res kot nekak epilog in dve metafori sta vrhunski (listje lega v mah, v blato sluzasto že prš spreminja prah). Vsebinsko in izrazno torej vse lepo in prav, oblikovno pa nedodelano. Neka čudna kombinacija jamba in troheja, ki preskakujeta iz verza v verz, da kar lomita krhko vsebino. Prava, torej jambska, je le zadnja kitica soneta.
Škoda bi bilo tako dobro pesem pustiti tako na "pola koplja". Vem, da zmoreš sama; vzemi si deset minut časa, pa bo. Konji tudi kdaj potrebujejo počitek in požirek vode. ;))
Kerstin
Bom popravila. Jutri, obljubim.
:)
Lidija
PS: Hvala, včasih res rabim, da mi kdo kakšno močno pove!
:) :)
Ne gre kar in pozabi vse skupaj, ampak se vrne in znova čaka.
Lepo Lidija, jo imam shranjeno na svoji strani.
Lep večer
hope
Postaja. Temna, majhna, v vlažni loki,
kjer star peron prežgan plevel prerašča
in tirov zla rjavina se polašča;
kjer medlo sonce vztraja pod oboki ...
On spet je tu. Srepi v peron goreče,
se tisti lik mu duhu spet pojavlja.
In ta njen gas, ki večno se poslavlja;
še vidi njo: na vlak bežeči teče.
Se listje gnilo je poleglo v mahu,
on pa še vedno na postaji vztraja,
le solza sluzasta zgubi se v prahu.
Proč gre, ko mlada zarja se poraja
in rahel vetrič kliče po predahu
turobni sili, ki ne gre iz kraja.
+
Čeprav v globel ne bo več nikdar vlaka,
spet jutri bo počasi prikorakal,
brez misli tam otrplo stal in čakal.
Jesen prešla bo v zimo kot še vsaka ...
Hvala.
:)
Lidija
PS. prva varianta je brisana, link na drugo:
http://www.pesem.si/article.php?blog_id=8273
Seveda pa je treba popraviti "ta njen GAS ..." ;)
Tercini sta oblikovno v redu, izraz je tu malce zgubil svežino in moč, čeprav sta metafori, ki sem ju že prej izpostavila, še delno prisotni. Saj vem, ni tako preprosto ohraniti izraza v čisto nasprotnem ritmu.
Bi pa predlagala v prvi tercini:
...
a on še vedno na postaji vztraja (zaradi ritma; tvoja različica se začne s trohejem)
le solza v sluzastem ponikne prahu (nekako me moti, da bi bila solza sluzasta, pa tudi prej je bil takšen prah, ne solza ;)
Lep pozdrav!
Kerstin
popravila.
:)
Hvala še enkrat, Kerstin.
Zdaj pa peljemo naprej! :) :)
Lidija
Pozdrav! gs
zgoraj je link na popravljen sonet, spoda pa je izbrisani:
PREHAJANJE (sonet +)
Na postaji temni, majhni, sam stoji,
tirnice prerašča že visok plevel,
mrzel veter s hriba je bridko zavel.
Medlo sonce vztraja, vlaka pa še ni.
Nemo zre pod noge in odmev grenak
mu tam nekje v spominu se ponavlja.
Tisti njen glas ... Še vedno se poslavlja;
v mislih vidi njo, kako hiti na vlak.
Vsi so že odšli in listje lega v mah,
on pa še vedno na peronu vztraja,
v blato sluzato že prš spreminja prah.
Odide proč, ko zarja se poraja,
in ko slutnja jutra uduši zadah
dokončne smrti in poraza kraja.
+
Čeprav v globel ne bo več nikdar vlaka,
spet jutri bo počasi prikorakal,
brez misli tam otrplo stal in čakal.
Jesen prešla bo v zimo kot še vsaka.
Oprosti, res sem naredila zmešnjavo ...
:)
:)
Lidija
Pozdravljena! gs
Komentiranje je zaprto!