Forum
- Datum objave:
11. 10. 2008 ob 17:31 - Spremljaj
- Število komentarjev: 8
- Piše: ajda
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 830 krat
Vprašanje - Zalka
Zalka, dobro vprašanje si zastavila, čeprav je lahko to dvorezen meč, da nekdo ki je tako zelo zasovražil, ni sposoben ljubiti, četudi ve, da mu je nekdo naklonjen, enostavno ne verjame v iskrena čustva. Je pa seveda tudi možnost, da ljubiš iskreno, da nisi okusil grenkobe sovraštva in ti je ljubezen najvišji ideal in tisto, kar je v življenju dano izbrancem in če se znajdeš tam nekje, se vprašaš, je lahko kaj še lepšega.
Tvoj utrinek verjetno v razmislek marsikomu in pripravljenost vprašati se koliko pa jaz ljubim? Ali sem sploh ljubil? Kaj pa je to ljubiti itd. itd. ...
in če vprašam sebe, verjamem v tisto tapravo ljubezen, ki sem jo doživljala in mislim, da še vedno lovim drobce za napajanja.
Morda so te tvoje vrstice namenoma le utrinek, da si bralec ukroji obleko po svoji meri in s svojim pogledom, ustvari podobo, ki si jo postavila na ogled.
lp, ajda
_LI.jpg "Zalka Grabnar")
Hvala za tako obširno razmišljanje in me veseli, da je Vprašanje to sprožilo.
To vprašanje je retorično, golo, tudi cinično. Niti ni poezija. Ni bil namen, da se bralec vpraša, koliko pa jaz ljubim, temveč: Ali res samo ljubim?
In to je lahko zelo boleče vprašanje, ker sledi potem kup drugih neprijetnih vprašanj, ki jih lahko zastavljamo samo sebi, drugim pa ne, ker so zelo neprijetna. Gre pa za iskrenost do samega sebe, za samopodobo, sliko, ki si jo skreiramo o sebi.
In vidiš, tako kratko vprašanje in toliko razglabljanja, he, he ...
Zapisano pa je zgolj v repliko dogajanja na forumu, ker se mi tam ni dalo prerekati ...
Vse dobro,
Zalka
Pozdrav! gs
Ali bi vedela, da je belo belo, če ne bi videla črnega,
da obstaja lepota, če ne bi doživela grdega,
bi znala ceniti harmonijo, če ne bi kdaj doživela razklanosti?
Bi vedela, kaj je vzpon, če ne bi nikoli padla?
Bi prenašala bolečino, če ne bi upala, da mine?
Bi zdržala v realnosti, če ne bi bilo sanj,
bi sprejemala inserte, če ne bi vedela ničesar o celoti,
bi ponujala dušo, če ne bi čutila telesa?
Bi ljubila, če ne bi kdaj vsaj malo sovražila?
Je sovraštvo odsotnost ljubezni ali kaj pod to mejo?
Je ljubezen samostojna esenca ali navaden privesek človeške sebičnosti?
Ne vem, ker vem, da sem le človek?
Ali sem le človek, pa zato vem, da ne vem ...
:)))
Lidija
Neskončnost je velika beseda, pomenila naj bi menda čisto brez konca, v stalnem poteku, glede na to da smo ljudje čustvena bitja, ki ne reagiramo samo na hrano (osnovno preživetje) je ta tempo gostote in napredka pripeljal po večji potrebi zavetja, s tem tudi na čustvene ravni. Ni nujno, da je realno, a čemu beremo pesmi? Zaradi potrebe po čustveni hrani, med drugim tudi...So različne, z različno vsebino (in kvaliteto...) ampak tudi sovraštvo, prijateljstvo, ljubezen, vojna in mir...vse potrebuje čustva.
In vsak človek je potem logično študiram samo človek, ni nadčlovek in ne podčlovek. Sposobnost znanja, veščin, dojemanja in izražanja kakorkoli je pa različna. In všeč mi je, da se včasih ustavi in lahko o marsičem od vsebine, vprašanj in še mnogo se bolj poglobljen sproščeno pogovarja.
Lepo te je brat,
hope
Mogoče pa jaz delam napako, ker večkrat v odgovor ali namesto komentarja na pesem napišem kar kaj v verzih?
Hope, pesem je potem prenešena in objavljena tudi na portalu, tako da lahko odpreš novo temo na forumu, če želiš komentirati mojo. Tukaj je pa prostir za komentarje Zalkine.
Prav?
Lp, Lidija
hvala za pesmico :-)
Me pa res prav nič ne boli, če se razvija debata pod temo moje pesmi še v kakšno drugo pesem. Brez skrbi!
Lp,
Zalka
se mi je odvalil kamen od srca.
res ...
Lidija
za dvojnost, če bi to hotela spoznati, bi morala "jesti" od drevesa spoznanja. Kača je svetopisemskemu pisatelju prišla prav, ker se jo ljudje
boje, da se ji naprti "šuntanje", menim, da sta izbrala svobodo odločitve in s tem povzročila kontrast, saj ugotovita, da sta "gola", tako je prišla tema
v njuno spoznanje, posledica je, da se mi danes soočamo s svojo odločitvijo, "bremeni" nas greh, ki pa je zame izmišljotina "varuhov vere",
bremeni nas nevedenje, da bi opravili z "grehom" moramo SPOZNATI samega sebe. Dovolil sem si filozofiranje, saj avtorica sama pravi, da tekst
predstavlja bolj kot pesem, kot "retorično vprašanje."
Komentiranje je zaprto!