BOJIM SE avtor daya je prepredena s tankočutno bolečino, ko ne vemo, kako bodo učinkovale naše besede na sogovornika. Pesnica iznajdljivo naredi iz besed majhne nemočne osebke, ki se lahko izgubijo, spremenijo ( preoblečejo) in pesnica nima več moči nad izrečenimi besedami. Zdaj je vse odvisno od poslušalca – kako jih bo razumel.

Nekoliko se mi zdi škoda, da je pesem na nek način raztrgana. Tako učinkujejo zadnji trije stihi, ki so ločeni v svojo kitico. Prav tako se mi zdi škoda, da se v predzadnjem stihu pesnica distancira od svojih besed in se postavi z njimi v isto vrsto. »Nebogljene so,/
kot sem nebogljena sama/ v teh neznanih dneh.

Bolj zgoščeno bi delovalo, če bi bila ta misel umeščena v pesem. Sama bi izpustila »kot sem nebogljena sama«, ker je to lepo povedano že skozi personifikacijo besed.
Kam umestiti ta »okrnjen« verz. Vračam se k naslovu. Pesnica pravi, da se boji. Zato bi bilo smiselno, da se pesem konča z vprašajem (vprašanjem), saj se strah pogojuje prav s tem, da nima odgovora. Torej bi ta verz umestila nekam vmes.

Lahko napišem svoj predlog, če želiš ...

Daya, upam, da nisem groba. Pesem mi je zelo všeč, a menim, da bi lahko dosegla še večji učinek.

Vse dobro.
Lp,
Zalka