Naj najprej tukaj prilepim še Svitov prispevek na Morakvarja 1:

Izvrstna pesem, tako kot le ti znaš in zmoreš, Kerstin.
Toda moram se obregniti, pa to ni primer le pri tej pesmi, ampak skoraj
pri vseh drugih avtorjih, ki govore o "kruti " ljubezni. Razumem kaj se hoče povedati, pa vendar se ne morem sprijazniti s takšnim frazami. Če nas kaj rani, prizadene ne more biti, nam tako edinstvena in vseobsegajoča LJUBEZEN. To mnenje, seveda, ne zmanjša odličnosti tvoje stvaritve,
bodi v miru.
Svit

O Morakvarjih (še nekaj jih je na zalogi) bi rada povedala naslednje:

Vsi Morakvarji so nastali ob izteku mojih najstniških let - in to se jim tudi vidi. ;))
Že takrat sem se v pesmih izogibala temu, kar je (upravičeno) zmotilo Svita. Seveda mi ni vedno uspelo. Definitivno pa mi ni uspelo pri Morakvarjih. To so namreč pesmi, ki sem jih pisala "po strani", kot nekak dnevnik, kjer sem res pisala direktno po občutjih (sem si mislila, Lidija, da ti bo to všeč ;)) in nisem toliko pazila na pesniški izraz.
Tovrstnih pesmi se je od najstniških let pa do mojega 23. leta nabralo približno 600. Ves čas sem jih pisala v majhne zvezke in jih na nek način "zametovala" - sploh jih nisem enačila s svojo ostalo poezijo. To so bile moje "črne bukle", ki sem jih brala, kadar sem hotela podoživeti nekaj lepega, a bolečega, in jih pisala, ko sem bila čustveno "sesuta".

Po desetih letih sem polovico teh pesmi spravila na računalnik, jih tu in tam malce spilila, velikih popravkov pa ne prenesejo. Namreč - če jih želim popraviti tako, da bi bile na ravni moje zdajšnje poezije, jih moram povsem razdreti, dejansko jih moram uničiti. To pa se mi ne zdi potrebno, ker pesmi še vedno nastajajo in jih je že kar preveč ;)); pa naj torej ti izlivi nesrečnega srca ostanejo približno takšni, kot so se bili rodili.

Veseli me, da se vas Morakvarji dotaknejo. Gotovo so primernejši za širši krog bralcev kot nekatere moje novejše stvaritve - če drugega ne, je to en plus.

Tako se torej že vnaprej opravičujem za klišeje oz. fraze, na katere še utegnete naleteti pri Morakvarjih. ;)

Lep pozdrav!
Kerstin

P. s. Mojemu morakvarju 3 sem objavila že lani pod naslovom Nikoli tvoja:
NIKOLI TVOJA avtor Kerstin.

Ja, Kerstin, seveda, se mi je zdelo, da sta pesmi starejšega datuma, ampak te moram malo okregat, da jima pripenjaš nekakšno omalovažujočo priponko v svojem komentarju. Namreč, pesmi sta točno taki,kot morata biti, oziroma sta takrat MORALI biti in če bi ju zdaj "popravljala", bi jima ta razdalja, s katere zdaj gledaš nanju, odvzela tisto bistvo prvobitnosti. Ker sta nastali točno v trenutku, ko sta bili pripravljeni. Če bi ju zdaj napisala drugače, ne bi bili več isti, enaki, (taki, kot sta meni všeč), čeprav o kvaliteti "novega" izdelka ni, da bi človek dvomil.

:)

Lidija

Lidija, jaz berem pod MOKVARIJ 5, kar hudo mi je, ker pišeš, da ti je hudo...A je to res? Je to tudi od preteklosti? Ali je to za zdaj mišljeno?
Zato sem si dala kar na svojo stran, pelješ kot kočijaž v najlepši kočiji,
pa imaš res toliko strpnosti
lepo jutro od hope

ej, Hope, si malo zamešala? Vse Morakvarje je napisala Kerstin, ne jaz!
???

Lidija

:)

Kerstin, na portalu so se pojavili tvoji Morakvarji in ni se mi še čisto zasvitalo iz katerega obdobja tvojega življenja so nastali. Niso mi odgovorili, množijo se in nisem jim mogla "določiti" obdobja. So me vlekli tudi v zdajšnji čas in sem razmišljala, ja Kerstinina muza ima veliko obrazov in tudi to je eden izmed skritih, ki so privreli na plan v zdajšnjosti (zdajšnosti):)))). Malo sem čakala in se pustila presenetiti in seveda previdevala, da boš dodala ščepec svojega komentarja tudi v tej smeri, kdaj so se rodili. In evo:)). Ja, zanimivo in nič kaj presenetljivo ne bi bilo, če bi bilo zapisano zdaj, v teh trenutkih in ne obdobje, ko je marsikdo izmed nas pisal svoje misli kot nekakšne dnevnike ali zapiske. In nikoli nas ne bi smelo zanesti, da bi pometli s temi zapiski, da bi jih ne shranili.
Seveda je pa tisto, o čemer je že tekla beseda na portalu, mislim, da Ana Porenta o tem, če se motim, se oproščam, da stare stvari potem nekako popravi, izboljša itd. itd., ker normalno, da gledamo v kasnejšem obdobju z drugačnimi očmi v svet, na svet in dogajanje in da celo nekatere pošlje v večnost, tako nekako, ne me za besede držat:). In meni je všeč, ko si zapisala, da si jih tu pa tam malo spilila, ker ne prenesejo popravkov. Ja!
To je to, kar srce mi je zaigralo, pusti jih takšne kot so, ker so biserčki v tvojem nizu ustvarjanja, le zakaj bi jim cufala in cefrala obleko, ki so si jo nadeli v tistem obdobju. To je čar, ki ne sme zbledeti. Verjamem pa, da se lotiš popravkov v smislu mame slovnice morda, kakšno misel obrneš, pustiš pa prvoten zapis. In teh morakvarjev, ki bi jim jaz rekla vrtajoči pralci možganov:))), so vredni branja, a ne prehitro, lepo počasi in korak za korakom sprehoditi se in saj veš, ne morem mimo besed potopiti se vanje.

lp, ajda

Ajda, hvala za izčrpno razmišljanje ne le o Morakvarjih, tudi o "fazah" ustvarjanja; tukaj se definitivno strinjava, tudi sama pravim, ničesar zavreči, če že ne iz drugega razloga, pa zato, da lahko kasneje rečeš: "Aha, tako ga pa ne bom več biksal!" in se temu nasmejiš. ;)
Ko sem v 1. razredu OŠ začela pisati pravljice, se mi je zgodilo (če sem to tu že omenjala, se opravičujem za ponavljanje), da je imela pravljica daljši naslov, kot pa je bila dolga sama zgodba (no, prav majčkeno pretiravam)! Tale naslov (nikoli ga ne bom pozabila!) je bil takle:
TRI VEVERIČKE SE BOJE LISIČKE, ZRAVEN PA NABEREJO BOROVNICE, JAGODE IN GOBE.
;))

Zato sem tudi na forumu nagovorila Adiso in Hope, naj za božjo voljo shranjujeta svoje pesmi v dokument na računalniku (ali pa na papir). To je v vsakem primeru dragocen material, če res že ne za koga drugega, pa za avtorja samega in za njegove svojce ali zanamce, ki (če se le niso najedli preveč jagodic ogluševink) lahko skozi pesmi odkrijejo tisti del človeka, ki ga morda nikoli niso opazili ali imeli priložnosti opaziti in spoznati.

Stalni člani že veste, da ima moj oče alzheimerjevo bolezen. Ko sem bila še otrok, je stresal pravljice iz rokava, sproti si jih je izmišljal in bile so superske! Pa jih ni zapisal ne on ne jaz in ne moja mama. Umrle so skupaj z njegovim spominom. In hudo mi je za njimi, za čemerkoli, kar bi on kdaj zapisal, čeprav le kakšno razmišljanje - kar bi mi ostalo v rokah sedaj, ko je tako daleč, kot je. Kot svetinjo čuvam njegovo beležko, kamor si je pisal zadolžitve ipd. Tam je ohranjena vsaj njegova natančna, čedna pisava!

Seveda smo ljudje različni in nekaterim vse to ne pomeni prav nič; drznem pa si misliti, da smo mi tukaj, torej "pesniške dušice", tudi v to smer bolj občutljivi kot kdo drug. Zato ne zametujmo ničesar.

Po drugi strani pa, seveda, če le zmoremo, glejmo na svoje delo vsaj malo objektivno. In zato sem zapisala o Morakvarjih, kar sem. Takrat so morali biti, seveda, in so bili del mene, hkrati pa nekakšna "stranska veja" moje takratne poezije. Lahko celo rečem, da sem si pri Morakvarjih in ostalih 600 "dnevniških" pesmih "dala duška" s klišeji in patetiko in vsem, kar sem pri ostali poeziji neusmiljeno sekala proč. Že takrat sem se zavedala in se še vedno, da z umetnostnega vidika niso nič posebnega; vem pa tudi, da se lahko vseeno dotaknejo bralcev, da se lahko najdejo v njih, da jih razumejo, in to je ta plus; kot vidim, se je tudi v resnici tako izkazalo. Vsem komentatorjem še enkrat hvala.

Kerstin