Jesen avtor
HelenaSe strinjam s svitom. Sploh je pesem prežeta z jesenjo, diha iz vsake vrstice, čeprav je dobesedno omenjena le v eni, in to je tisto mojstrstvo, h kateremu velja stremeti, pa če se gremo "prave" ali "divje" pesnike ;)). Zima = čas pristrižene svetlobe >> spet bom rekla tako: če bi bil naš izziv ZIMA, bi tvoja metafora gotovo bila med zmagovalnimi ;).
Tudi "žejna barv listov" je odlična poosebitev.
Me pa zmoti dvoje.
1) Predvsem se mi ne zdi primeren zaključek pesmi. Zdi se mi, da je z "odhodom v večnost" pesem prišla do svojega naravnega konca, ki tako vsebinsko kot slogovno odlično učinkuje. Zadnji verz, "megle mehčajo vonj", je sam po sebi izjemen, a nekako ponudi neko novo zgodbo, odvrne pozornost s prejšnje, hkrati pa deluje nedokončno, nedovršeno.
2) Vmesni verz - jesen - med daljšima kiticama se mi zdi odveč. Z izbornimi metaforami že pesem sama po sebi nakaže, da gre za jesen (in tudi za kaj drugega, saj ponuja več interpretacij) - poleg tega pa jesen kraljuje že v naslovu!
Skratka - takole:
JESEN
svečana
zliva se v telo
oblaki v trave
šla bo v cvet
osula se bo v čas
pristrižene svetlobe
žejna
barv listov
ki drug za drugim
kot nema jadra
odhajajo v večnost
Verz "megle mehčajo vonj" je izjemno poln; še kak dodatek in lahko nastane čudovit brahek.
Na koncu bi rada povedala še nekaj; upam, da ne bo izpadlo pokroviteljsko. Resnično sem vesela (in mislim, da lahko to rečem v imenu celotnega uredništva), ko sledim avtorjem in njihovim pesmim na portalu in vidim, kako zorijo. Lepo je videti, da so avtorji odprti, pripravljeni sprejeti konstruktivne predloge ali smernice; krasen je občutek, da naše razprave (npr. o klišejih ipd.) le niso bile zaman (ali pa si tako vsaj domišljam ;). Rada mislim o nas vseh kot o nekakšnih brain-stormerjih (ne pa brain-washerjih, bog varuj!) - če parafraziram znan pregovor: Zrno na zrno pogača, ideja na idejo - pesniška palača. ;)
Naj bo - pesem!
Kerstin