Gabriel, hvala.
Nastala je po tistem, ko sem prebrala tvojo in nato še komentar od Kerstin. Tisti - Nekaj - očitno ne nosim v sebi samo jaz ...

pozdravček,
Lidija

Mogoče je to naša tolažba, naš up (naš opij za ljudstvo, he he); mogoče je slutnja; mogoče je spomin. Kakorkoli že, čutiti to včasih pomaga prebresti neko trpkost, ki nas uklene tukaj in zdaj.

Vendar, Lidija, kaj je s to pesmijo? V drugi kitici padeš povsem ven, bolj kot kdaj prej. ;) (Boš rekla: v drugo vesolje! ;)) No, poglejva:

Če Tam je ta konec, ki večno me vabi
iskati v tebi moč, da bi objela
vse upe in želje ... Potem rada bi brez
srha nosila to, da te zares nisem imela.

...
iskati moč v tebi, da bi zaobjela
vse upe in želje - bi rada brez srha
nosila zavest, da te nisem imela.


Ko te pa še čutim in vsa sem ŠE v tebi
na drugi obali ... in peče dotik.

Lep pozdrav! S te in one strani ;) ...
Kerstin

Hvala, Kerstin, da si mi ritmično pomagala iz "drugega vesolja", kar se tehnike tiče!
:)))
Popravljeno.

L.

Kočijaž, na tak način ti jaz še dolgo ne bom mogla pomagat, sestavo, analizo, male popravke, povezave, a ko berem je marsikaj v pesmi.
Že celo večnost nazaj sem hodila po otoku, daleč, daleč proč.
Bilo je kamenje in morje, ki je je nekje zlivalo v veliki ocean.
In tišina je od same tišine že skoraj govorila, bili so preprosti ljudje in lahkok sem bila takšna kot sem.
Pišem, tvoja pesem mi je všeč, ker si omenjala prav morje, nekaj sličnega sem opazla v njej, lepa je, pelji me besedno v zlato kočijo preko sahare, preko starih indijanskih poti, kavbojskih, ti znaš!
Lep pozdrav Lidija
od hope (Gabrijel spet piše ČOKOLADNE PESMI, si brala?)