Spoštovani Gabrijel, veš ne mislijo in niso vsi takšni kot si. Ne mislijo tako, tudi imeti rad je postalo popolnoma materialistično, v civilizaciji v betonu pa se svet suče okoli kapitala, denar je za preživetje, v njem ni ne objema, ne brisanja solz, ne romantike in ne izletov. Res, imela bi psa, ker rabim veliko sprehodov, ker pa ni nikogar takšnega je boljše kot nič.
Gabrijel, preprosto in kar boleče, a tako je. In ne znam pisat tako kot ti, preprosto, a s pravimi besedami, da bi bila vrsta navdušenja...In tudi tega nikoli nisem iskala. Po vsem tem spoznavanju krutosti civilizacije, betona, bi rada z rukzakom na rami in papirjem in svinčnikom in vodnikom, ki me bo imel rad in pazil nase in name šla v naravo. V naravo, ne trušč, ker tega ni mogoče, je začasno možno edinole to, potem pa ...itak ne delam načrtov. In še to, nikogar nisem pustila, preden sem v hitrosti koliko se je le dalo, a to je manj kot prstov na eni roki. Novi časi so veš, dekleta in ženske pa smo postali "potrošni material", za marsikoga in za to pa res nisem. Vsak je drugačen, dam prav...
Lepo pišeš Gabrijel,
nisem prevzetna,
v resnici samotarski človek
lep pozdrav in zahvala za nove ČOKOLADNE PESMI
od hope