Haiku (razpoka) avtor kočijaž

Morda preveč črnogledo, morda predvidljivo ali pa opozorilo, kakorkoli gledaš, je treba imeti oči odprte. Je pa morda tudi zavedanje, da gredo razpoke svojo pot in ne moremo vplivati nanje, četudi želimo. Morda tudi za ni vse tako lepo, kot si na trenutke slikamo ... Mislim pa, da gre za razpoke, ki nam jih nekdo povzroči v naši duši, srcu in ne zmoremo jih zalepiti, zapreti in še bi lahko razpredala. Je pa seveda zelo zgovoren haiku,ki si zasluži pohvalo.

lp, ajda

Strinjam se tako s Svitovo kot z Ajdino interpretacijo. Moram pa priznati, da je bila moja prva - in zelo močna - asociacija ob tem haikuju prizor iz risanega filma Ledena doba (Ice Age), kjer tista drobna razpoka steče kot živo srebro po ledeniku in ga zruši. Je navdih mogoče od tam ali gre za slučaj?

Kerstin

Hvala vsem trem za pozornost!
Svit, konec ni samo minevanje bivanja, lahko je tudi nezadržen odhod česa manj dokončnega v življenju, tako, da mislim, da si se na razpoki ustavil zato, ker imaš dosti širši vpogled na minevanje.

Ajda, ja, dobro si interpretirala, mogoče bi samo še nekaj malega namignila, namreč, za razpoke si lahko kriv sam, oziroma si povzročitelj razpok, ki nastajajo v dušah drugih.

Kerstin, čisti slučaj, se pa ujema. :)
Poznam to risanko, vem, o čem govoriš ..
Ampak, jaz sem danes videla ZID. Bel, snežno bel.



Za vajo pa še ena od mojih interpretacij tega haikuja, čeprav se ponujenih misli "naj ne bi" razlagalo ...
:))



Zid,
snežno bel
in v njem razpoka -
drobna, komaj vidna.
Je nisi videl prej,
nisi občutil njenega rojstva
potem,
ko moj pogled
izgubil je modrino,
ki si jo vedno našel v njem?

Ne mine belina,
a ploskev gre na pol.
Razkol pomrznjene celote
na dva enako bela dela.
Nitka komaj vidna.
Tudi skoraj bela.
Skrita, praviš, ker mižiš.
Drobna razpoka
na snežno beli steni.
Napoved konca.


Lidija