Slednjemu trenutku zvesto, na stranpoti in večnosti k sebi, hodi
"mojstrsko" Lidija.
Ker razume, ker vzame na čisto, za kar se zavzame, zavzema.
Občutim, da ne ubesedi, kar jo ( te ) določa, določi. Smisel je, da
ne zmoti poti.
Ne ovinek, ne reka, ki neizbežno iz nje pogleda odteka.
Reka teče dalje ne bo vprašala kam četudi jo usmerim ne bo odšla drugam. Le v svoji poti dere se v kaplicah srebri mi sproti misli pere in sanje požlahtni. To ni le moja reka, v njej valovimo vsi, poet v njej pesem najde šum reke zajezi.
Kakor valovimo v reki, kakor končno uzremo zadnji pogled, ko reka odteka, tako večnost nastavlja večno OSTI. Na vsakemu je, da se brusi in okusi kako slastno je imeti oči za VEČNO v sebi.
Blagor tebi Svit, ti napišeš enkrat pa tisto drži, kaj pa meni slični ko ne vemo besedo za ime občutka? In poet poetično nadaljuje naprej in ko bo spet napisal, bo to odlična pesem, ko pa Lidija dobro namerno gre v analizo imam pred sabo premalo knjig, ker ve veliko povezav... In nedelja se "šunja" in lepo je... od hope
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!