Enkrat sem že bila tam, od koder niso vedli ali bom še kdaj nazaj.
V komi in šok sobi, pripopana na vse mogoče aparate, od nosa do grla
in še pol metra globoko cevko, v roki, na monitor za kazanje dihanja,
vse stekleno in preživela sem.
Tako ni v tunelu nobenega drugega življenja in tudi večnosti na tak način ne.
Je pa tvoje pisanje Gabrijel nekaj ekstra v pozitivo, v odkritost, v romantiko, veš malotakšnih ki jim ni vseeno in se še kdaj spomnijo,
a verjetno si odličen človek.
Pokliči jo, povej odkrito, boš videl,
morda ti uspe in vsi s teboj na prvem mestu bomo vse srečni.
Lepe dneve ti želim in povej ji, da ti je MAR, boš videl...
S spoštovanjem in razumevanjem
od hope