Ko v nas razgrajajo cunamiji, se kopičijo energije, ki želijo
udariti na plan v vsej svoji mogočnosti, lepoti in ognjeni strasti,
je tisti nekdo, kateremu so podarjeni prevzet in objema energijo,
ki se sprošča. Ne vem sicer ali si imel v mislih tovrstne cunamije,
ki razgrajajo pri meni:) ali preprosto naravni pojav, ki udari,
useka in pusti za sabo razdejanje. Mislim pa, da si imel v mislih
tiste notranje, ki zaropotajo ... Seveda pa moj poklon za
napisano!
Ajda, pravilno si zaključila. Imel sem tudi bolj eksplicitne verzije:
Plimni valovi, sled mogočnih viharjev povsod v meni.
Plimni valovi, sled mogočnih viharjev v mojem jedru.
Razburkani val, sled mogočnih viharjev notri v meni.
Meni je neposrednost sicer všeč, a sem se na koncu vseeno odločil, da vrnem metaforo v domeno narave (cunami = posledica viharjev nad morjem), kar je tudi sicer bližje tradiciji haikuja, privoščil pa sem si to morje "posvojiti", da ostanem v domeni osebne izpovedi:
Plimni valovi, sled mogočnih viharjev nad mojim morjem.
prav si se odločil, Jadran, ker tudi tehnično bi bilo slabše, če bi izbral eno od prvih treh variant. Namreč, vidim, da se držiš forme 5-7-5, kot se za pravi haiku spodobi, če pa bi izbral V MENI ali V MOJEM, bi izgubil zlog, ker V nikoli ne more biti zlog sam zase:
pov sod vme ni -4 vmo jem je dru -4 no tri vme ni -4
LP Kočijaž
Komentiranje je zaprto!
Imate vsaj eno nujno obvestilo! Želite pregledati obvestila?
Ste prepričani, da želite zapusti stran? Vse spremembe bodo zavržene!