Elou!
Zalka, kot boš morda ugotovila, zadnji teden nisem napisala niti ene same pesmi. Namreč, teden prej sem si ogledala dva izmed šestih filmov v predsporedu festivala DOKMA, ki se bo začel odvijati v začetku novembra v Mariboru. Dokumentarna filma znanega umetniškega ustvarjalca Michaela Glawogger-ja : Workingman´s death (Delavčeva smrt) in Megacities. In sta me sesula v pojem.
Oba filma sta velik presežek kot dokumentarca neposrednosti in fantastične sporočilnosti. Oba sta zapis časa, ki smo ga prezrli, namerno pogledali vstran ali preprosteje pozabili, nekje, za nedoločen čas. In režiser je zgodbam podal roko, nežno jih je povabil in s tem razkril vso krvavečo notranjost človeškega kotalečega preživetja. Posnel s pomočjo rame vrhunskega snemalca Thalerja in privrela so na plano kot vulkan. Vendar brez dima in potresa napovedi.
Filma sta vezana na delo človeka, ki kot manualno ovrednoteno izgineva, ki je spomin na čas, neko drugo perspektivo, dimenzijo, ki je življenje, ki ga živijo dva ali tri vogale naprej, in tam je vse tako zelo drugače, razlike ras in stanu pogojujejo način preživetja v mestih in v vrednotah. Ostajajo želje. Ostaja upanje. Ostajajo ljudje. Sami.

Vemo, da pri dokumentarnih filmih prevladuje načelo všečnosti in gledljivosti. Teme so odbrane po estetskem merilu, podrejene določenim ciljem množičnega medija, ki narekuje pravila in filmske zakonitosti. Uporablja se značilna perspektiva "zunanjega opazovalca", ki poskuša posneti nek kulturni fenomen, z željo vizualno povzemati in umetno ustvarjati fascinantne odslikave posnetih ˝drugačnosti˝. Vendar v tem primeru gre za filme z roba – dokumentarce, ki pri prevzemanju slikovne estetike in nasploh veščine oblikovanja vizualnega teksta povzdignejo zvrst filma, do skrajnega roba vzdržljivosti. To so filmi za zahtevne gledalce. Gre za drugačno pojmovanje človeškega bitja, za drugačen odnos do sveta, za drugačno dojemanje snovnosti, ki nas obdaja. V mislih med gledanjem ni prostora za razvrščanje, analiziranje in razmišljanje. Ne dotaknejo se, ampak grobo prodrejo vate. Čustvena penetracija neposrednosti, ki neprekinjeno traja tudi dolge minute. Ko želiš pogledati vstran ali zapreti oči, vendar voajer v človeku zmaga. Gre za očitno ljubezen do dejanskega sveta: spustiti se v določeno situacijo, spoznati in posneti nekaj, kar bo imelo določeno sporočilnost. Povsem očitno je, da nas iluzije, ki si jih ustvarjamo s pomočjo filmov, oddaljujejo od resničnosti. Prehajanje med različnimi oblikami in poskusi, da bi se celovito dotaknili sveta, ne s filmi ampak z našim položajem v njem, odpira vprašanje naše odgovornosti. Da življenje pojasnimo, po najboljših močeh, z odslikavo sveta, interpretacijo in s čustvi.
Zato je toliko pomembneje, da so taki filmi videni, da o njih razmišljamo, da skozi njih ponovno oblikujemo vero v soljudi, vero v delo, v tiste, ki film oblikujejo in ustvarjajo ta pristen odnos do resničnosti sveta, v katerem se nahajajo kot soustvarjalci ljudske kulture.
Vsak od nas je del in celote ne vidimo.

Moja slepota minulega tedna je bila nevzdržna. Misli so lovile zrak in končno sestavile, kar sem zapisala v pesmi. Bilo je težko, jekleno in krvavo. Morda te ne bo zadovoljilo. Nič hudega, mene je – pravzaprav ni toliko pomembno. Gre za prehajanje in minevanje. Pesmi so stopinje, v katerih izmerimo svoj korak. Morda bi bilo treba kaj spremeniti, vendar zaenkrat ne morem. Prehud prepih še zmeraj zveni v meni. In zadnja kitica je epilog na pisanje in spominjanje.
Še vedno in znova:

Prisluhnem pisanim besedam,
Same, tihe, shranjene trohnijo.
Narišem vonj strani.
Prestrašene, krvavo zadišijo.

Posedam po vogalih in prisluškujem
Mateja

Živjo, Mateja!

Hvala za tako zajeten odziv. Vse to, kar si napisala seva iz tvoje pesmi. Razumem, da trenutno nisi pripravljena popravljati, če je bilo sestavljati pesem "težko, jekleno in krvavo".

Vendar pa te prijazno spodbujam, da enkrat to vendarle storiš, ko ji boš lahko pristopila bolj tehnično. Naj samo pripomnim ... Bralec zadnje kitice ne rabi, da dojame celoto, verjamem, da jo ti, dokler se ne moreš distancirati od pesmi. Zadnja kitica je za bralca zagotovo povsem samostojna in to odlična pesem!


Ne bom še naprej razpredala, te razumem, a še enkrat, vseeno te spodbujam, da pesmi enkrat v prihodnosti posvetiš še malo svoje krvi.

Tvoje pisanje naredi vtis!
Vse dobro.
Lp,
Zalka

Zalka, hvala za odziv.
Sem jo oddala, zadnjo kitico, v svoj Obris. Drži.

Lepo je, da pesmi vzvalovijo med nami. Za to sem iskreno hvaležna. Seveda bom omenjeno pesem zagotovo dopolnila, ko bom pripravljena, še posebej, ker prijazno vztrajaš. To pomeni.

:-)
Mateja