Draga murka, v mojem "občutenju" pesmi sta tale brahka resnično biserčka in močno izstopata med številnimi haikuji (in brahki), ki si jih doslej objavila.

Včasih se mi zdi, da nekaterih stvari preprosto ne moremo prepričljivo asimilirati v svojo kulturo oz. v svojo kulturno (pod)zavest. En tak banalen primer bi bil recimo valentinovo ali pa noč čarovnic. Ne prepriča me. Ni "feelinga". Ni pristnosti.

In tako si ne znam predstavljati, da bi slovenska pesniška duša lahko zares napisala popolnoma pristen haiku. Japonska kultura, jezik, pisava, način izražanja in življenja so tako zelo različni od naših, da se mi včasih zdi "mučenje slovenskih misli", ko jih skušamo stlačiti v ozek okvir haikuja. Morda imamo tu kakšnega japonologa z izkušnjami življenja na Japonskem, ki bi lahko zadevo ponazoril s konkretnimi primeri iz prve roke? Recimo to, kako nek Slovenec, ki zelo dobro obvlada japonsko (je to sploh mogoče ;)), doživlja nek haiku v originalu (japonskem) in prevedenega. Vemo, da različni jeziki ne pomenijo le različno zvenečih besed; da so tu idiomi, podpomeni, stavčne strukture, pisava, fonologija in še in še. Prevodi leposlovja so zato (sploh če gre za zahtevnejša besedila, ne trivialna) izjemno trd oreh, če jih hočemo v spodobni obliki pokazati slovenskim bralcem.

Seveda pri avtorjih haikujev (slovenskih) ne gre za prevode, vendar mislim, da razumete, kaj sem hotela povedati. Seveda je to le moje mnenje. Obenem čestitam vsem "haikujašem" in "haikujašicam", ki se relativno uspešno ubadajo s tovrstno poezijo.

No, vse to ni kakšna anti-haiku in pro-brahki propaganda ;). Hočem reči pač to, da je brahek bolj "svoboden", "gostoljuben", odprt, ponuja več variacij itd. S tem seveda ne trdim, da je "boljši" od haikuja. Mogoče lažji, primernejši našim stavčnim in miselnim formulacijam ... Vsaj zame.

In tako se spet vračam k murkinima brahkoma. Prvega doživljam kot zavest, da čas ne lovi nas, ne beži mimo, ne hiti in kar je še podobnih klišejev (ki jim verjamemo in jih jemljemo za sveto resnico), temveč da je čas brezpogojen del nas, da se z njim in prostorom, ki nas obdaja in je v nas samih, kotalimo skozi neskončnost vesolja.

Drugi mi deluje kot krik ujete duše, misli, hkrati pa se motiv popotnice krasno navezuje na pesem Samo avtor Hope. Ujetost na eni in svoboda na drugi strani, a oboje v istem času-prostoru, le v različnih odtenkih. Ob tem, Hope, naj tudi tebi izrazim iskrene čestitke k pesmi, ki po mojem mnenju močno izstopa v tem, kar si nam ponudila doslej, in ki jo bom še in še prebirala.

Lep pozdrav!
Kerstin

Najprej s pridružujem pohvalam ajde in Kerstin , murka!
Glede haikujev je pa res, kar je napisala Kerstin. Nemogoče je napisati pravi haiku, če nisi Japonec. Ampak forma je zanimiva, ponuja izziv in če včasih uspe ujeti kakšen preblisk v okvire zahtev haikujske forme, se malo (malo, malo) približamo haikuju.

in če besede ne gredo v formo' Zakaj bi temu rekli haiku? Saj je lahko brahki, aforižem, karkoli... Ja, mene najbolj moti to, da se je uveljavil izraz "prosti haiku". Če je prosti, pač ni haiku in končno, zalaj bi moral biti? Je pač pesem, bolj svobodna in če nima označbe, tablice - haiku, lahko še boljša.

LP Lidija :))

Murka, odlična brahka! - praviš, da tiktakamo čas. Preplet zunanjega in notranjega sveta (vsi, jaz) - zunaj in znotraj okvirja - čudovito, mnogoplastno. Z izbranimi in domišljenimi besedami.

Sami sebe smo ujeli in si zategnili bivanjske niti, in zdaj se ne morem oddaljiti od okvirja, kamor sem prilepljena s popkovino socializacije in se potopiti v globino.


Zelo všeč,
lp, Ana

Ajda,
hvala za poklon. To, da sta te brahka prevzela, me veseli prav toliko kot to, da ju je uredništvo uvrstilo med podčrtanke.

Kerstin,
zdajle se bom omejila le na prvi in šesti odstavek tvojega komentarja, ki sta namenjena mojima brahkoma.
Prostor-čas je ena izmed človekovih dimenzij, ki se je začenja zavedati, reciva, po … no, kakor kdaj in kakor kdo. Odvisno od posameznikovega potovanja. Res je, da nas prostor-čas »določa«, a tudi omejuje. Toda »sanje« in iskanja želijo prestopiti okvir, pokukati »čez«.
Vsekakor pa sem vesela, da sta moja grahka tako lepo »obrodila«! Hvala.

Lidija,
tudi tebi hvala za pohvalo.
Razmišljanje o obliki in vsebini malo kasneje, ko bom odgovorila tudi Kerstin.

Ana,
seveda se za komentar in oceno zahvaljujem tudi tebi.

Uf, zdaj pa še nekaj o haikujih! Res se strinjam s Kerstin in Lidijo, da nekaterih stvari ne moremo presaditi v naš prostor. Tudi meni »ne gre« valentinovo, pa tudi materinski dan ne … In pravzaprav tudi haiku ne, kar se vidi po odzivu bralcev. Pri tej pesniški obliki me je pritegnilo predvsem zgoščeno izražanje. Z nekaj besedami povedati več. To sicer omogoča tudi trivrstičnica, vendar se mi takoj pojavi problem naslova. Zdaj brahki rešujejo težavo.
Morda pa sem se lotila kratkih »haikujev«, ker se mi zdi, da nimam več časa za dolge (ali vsaj daljše) pesmi, ker se bojim, da bi zašla v dolgorečje - tako kot zdajle, ker ...
Kljub vsemu je na portalu objavljenih veliko dobrih haikujev – in o haikujih. Strinjamo se!

Vsem lep pozdrav,

murka