ja, Svit, se zelo strinjam s tabo. Jaz sem začela dodajati "naslove" v oklepaje samo zaradi preglednosti, da sama svoje haikuje lažje izbezam ven, če katerega iščem. Drugače pa res : naslavljanje prepovedano ...

:)

Lidija

Označuje se jih lahko s števili, znaki...

hja..saj sem jih, dolgo, ampak... spet ne veš, kaj je pod določeno številko, znakom, če ni nekega namiga :)))

Veš kaj, Svit, prizanesljivo zamiži na eno oko in preskoči "naslov", pa pojdi direkt na haiku. Prav?

Razumem te pa.
pozdravček z mrzle Gorenjske.:)
Lidija

Seveda, Lidija, kein problem, ampak saj veš, če v ogenj ne drezaš
slabo gori, da te ne bo zeblo, bodi dobro .

Bi kar tukaj pripela še eno zadevo, namreč NEMIRNA BREZA (haiku) avtor daya, kjer - če govorimo o klasičnem haikuju - manjka en zlog (v drugi vrstici). Pravzaprav opažam, da tudi v drugih dveh haikujih zlogi "ne štimajo". Daya, je to namerno?

Sicer bom pa rekla tako - to je moje osebno mnenje oz. preferenca: rada imam haikuje z naslovi, pa če je to po "reglcih" ali ne. Pesmi brez naslova me ponavadi ne prepričajo (vsaj ne v tolikšni meri, kot bi me lahko). Je pa naslov včasih resnično trd oreh, nekatere moje pesmi počivajo cele tedne brez naslova. In potem je kar naenkrat tam - v glavi in v binarnem svetu. ;)

Če bi sama pisala klasične haikuje, bi jih verjetno zbirala v sklope in potem naslovila sklope. Nekaj takega, kot počnem z brahki. Je pa seveda drugo, ko pesmi pridejo na papir, zlasti če je to v knjižni obliki. Takrat me odsotnost naslovov ne bi motila, če bi bili haikuji nekako "sistemizirani", npr. drobna knjižica in na vsaki strani en haiku ali pa po trije haikuji na eno stran, ločeni s kakšno grafiko ali morda v okvirčkih ...

Sama pri brahkih uporabljam obe tehniki. V enem dokumentu imam brahke nanizane v stroke (kot jih objavljam tukaj), v drugem pa imam po tri brahke na eno stran v okvirčkih in si sledijo kronološko (po nastanku). Kadar jih prebiram, lahko opazim, kako zelo oblika v tem primeru vpliva na vsebino. Brahki v stroku (z naslovom) bralcu že z naslovom ponudijo neko temo, ki jo potem vidi (ali išče) v pesmicah, poleg tega med njimi išče vez, zgodbo, kot jo je recimo enkrat opisala Ana. S tem torej po eni strani brahke omejim (tematsko), po drugi pa razširim polje interpretacije, ker jih bralec zaznava koherenčno.
Če pa berem brahke kot samostojne "uokvirjenike", pa dojemam vsakega zase kot celoto, s tem so seveda možnosti interpretacije širše, a hkrati manjka tista povezava z drugimi oz. se ta povezava (ponekod je res izrazita, čeprav nenamerna) pokaže čez x strani in požgečka zaznavo - čakaj, a ni to kot nadaljevanje tistega ...?

Vsekakor oblika JE pomembna (če navežem na Dejanovo vprašanje izpred par tednov), zlasti pri tako drobcenih pesmicah, kot so haikuji in brahki. V takih primerih je še bolj opazna, poleg tega pa lahko zelo vpliva na razumevanje vsebine.

Kerstin