Forum
- Datum objave:
17. 09. 2008 ob 19:29 - Spremljaj
- Število komentarjev: 8
- Piše: IŽ-lev
- Ostale teme tega avtorja
- Prebrano 693 krat
NE RABI/Gabrijel
Napisali ste lepo, v lepem zaporedju.
A jaz bi vseeno rada, če bi to malo lahko obrazložil,
meni se zdi to težko...
pozdrav hope
Hja,glede pesmi, ok, vem, da je težko razumljivo, saj veš, da se v treznem stanju nič "fatalnega" ne napiše, ej, se hecam, ok, takole gre, mladeniča odžaga dekle, se norčuje iz njega, čez čas ugotovi, da je ljubezen njenega življenja, a njega več ni, prepozno ... Hvala, da me bereš, hvala za tvoj komentar!
Pozdravljena! gs
Nekak po pameti to še razumem, dojamem,
težje je z druge strani...
Škoda, da je tako, da pogrešimo takrat ko skoraj izgubimo...
A se je tebi kdaj zgodilo, da si ljubil, kar ni ljubilo tebe, mislim dekle ali žensko?
Pišem direkt, ker drugače ne morem vprašat...
In zdi se mi Gabrijel, da so to ne samo fizične, ampak odkrito lepe a žalostne stvari...
Odpiši odkrito, saj tako tudi lepo pišeš
pozdrav hope
Pozdravljena! gs
Naslov je tako pust, deluje mi plehko - odprem pesem in najdem zaklad ;). Res, po mojem mnenju bi si pesem zaslužila drugačen naslov, morda sočnejši ali temačnejši ali ... ne vem.
Izjemne besedne zveze so v njej, zlasti druga kitica je vrhunska v tem smislu, zgodba teče lepo, konča se mračno, saj se drugače niti ne more, je že zastavljena tako. Malce skrivnostno, mehkobno-mračno ozračje, vsebina malce zavita, a se kar lepo odvije, da se bralec ne izgubi, pa hkrati zadovolji tudi tiste izbirčnejše apetite ;).
Moram pa reči, da sem proti koncu v pesmi videla še nekaj, drugačno smrt, smrt duha in uma, in slovo je prav tako kruto, samo da še žalovati (v smislu smrti) ne moreš, dokler je človek še fizično živ. Samo "tleh" si nadomestim z "dneh" in že je pred menoj slika mojih staršev. Na ta način dojeta me je pesem pretresla do solz.
Kerstin
tudi meni druga kitica.. noro..
pa dejansko. ni treba, da gre za fizično smrt... in tudi mislim, da dejansko ne opisuješ fizične smrti...
ampak besedne zveze.. te pa blestijo.. res...
Tudi meni se je ponudila slika, ko nekdo umre, se vse konča in morda malce morbidno v naslovu Ne rabi. Seveda ne rabi, čeprav bi mu še kako rad dal tisto, kar je ljubil za časa življenja, a žal ne gre, rabi pa tisti, ki je ostal. Sem že včeraj pisala komentar, a solze so bile tiste, ki so me ustavile, danes berem komentar Kerstin in nisem mogla drugače kot zapisati teh nekaj vrstic. Ja, spomini zaropotajo in tudi jaz bi ga rada pobožala po laseh, se dotaknila njegove dlani, a žal, ne gre ... bodi dovolj, spet solze:(. Morda bi bilo razmišljanje drugačno, če ne bi bilo zadnjih dveh kitic, a tako se je ponudila ta, čeprav se ponuja tudi interpretacija, ki jo je zapisala Kerstin, da tu ne gre za fizično smrt.
lp, ajda
je čudne zemeljske človeške narave,
dokler bi lahko, skoraj nič, čeprav bi marsikaj lahko,
potem pa marsikaj bi, celo imeli radi,
pa več ne gre...
V bistvu je zadel, tudi če bi pisala ženska,
čemu ne znamo biti ob pravem času?
Kadar bi lahko bila lepo?
Kerstin, kočijaž, čemu čas ni pravočasen?
hope
Pozdravljene! gs
Komentiranje je zaprto!