Lepe pesmi pišeš vedno znova spet, podobno, krasno boš spisala spet čez mnogo let. Podobno, a drugačno.
Ker ne veš, če sonce zdaj je svetlo ali pa temačno. Oddaljene nekoč vse misli bodo pokazale, če težke rane danes bodo brazgotine male.
In jutri vedela boš, da včeraj je bolelo, a spoznala, da streti ne bi smelo. Morda čez dvajset let pomisliš na današnji svet v smislu zgodbe stare, ki je delala utvare, a leta so ji dopustila, da srd je z voljo umirila.
Mogoče ... ne, prav zagotovo, tedaj napišeš Pesem Novo.
Lidija pozdravljena! Spominjaš me na protagonistko filma Beneška kurtizana (mimogrede, obožujem ga!). V tvojih besedah, ki curljajo skozi opno življenja vedno znova presenečaš, se odzivaš in odkrivaš! Kako ti to samo uspeva! Hitra si kot blisk in dodaš zmeraj na pravih mestih. Damski priklon!
Kerstin! Hvala za mehkobo in čudovitost zlomljenih trenutkov, ki jih ujameš in zazibaš, shranjene obarvaš in nežno razgališ. Super! Neverjetni sprehod danes in pogledi na pročelja pesmi, ki se dvigajo na straneh portala. Jupi.