Hvala, Kerstin!
Ja, svet, ki nas združuje, nas pravzaprav globoko ločuje (tudi obratno, morda?). Vse smo v svoji samoti v lepoto ujete odaliske z naravnanostjo k ugajanju. In vendar v marsikateri tli svobodomiselna trma, ki vsake toliko plane skozi razpoko in "zaprhuta s perutmi". Tako ne ostajamo ujete med "zvončki na trebuhu" in "odišavljenimi nesrečnicami". Naj ne zveni patetično. Vendar, ja, ta svet, ki nas ločuje, nas pravzaprav globoko združuje.

Pavi pa ... so in bodo ostali, na odru odnosov kot razstavljalci svojih, za gležnje prikovanih lepotic v strmih petah in solzavih pogledih. Verjetno bo za vedno tako. S pogledom na rep ošabno prevzeti! Uhhhh.
In taki so. Če misliš drugače, jupiii.

Hvala za povabilo v razmislek.

Pesem sem prebrala še dvakrat in spremenila konec s tvojim zvenom. Tudi gre - čeprav se dramaturško pesem uleže. Jaz imam morda raje malo bodic. Vendar, soglašam, lahko je tudi tako. Nič narobe. Sodelovanje velja! :-)
Čeprav se moje odaliske ne predajajo zlahka (pravzaprav samo navidezno, hi hi hi), veš!

Objem
Mateja

Draga Mateja, veš, da sem prav tako razumela tisto prhutanje - da zaprhuta in hoče zbežati ali celo zbeži - ampak ni mi "šlo skupaj", zdelo se mi je, da v tem primeru še nekaj manjka. Saj veš, v stilu "pavje pero se zlomi, izpade ..." ;). Zato sem potem zaključek dojela bolj kot povzetek pesmi in posledično predlagala torej "pesimističen" zaključek (k čemur sem tako in tako nagnjena ;).

Danes se lepota meri vse večkrat (tudi ženska lepota) v denarju, v pavjem repu šelestijo bankovci. Prav tako mislim kot ti.

Odaliska bi lahko bila Oda Liski. Vdani kravi molznici. ;))) (malo črnega humorja)

V kateri dvorani so zbrani moški, ki imajo radi ženske, ki razmišljajo s svojo glavo in imajo tudi kaj V njej, ne le NA njej? ;))

No, da ne zaidem v kak "feminizem" ...
Lepo bodi!
Kerstin