Dejan, dobrodošel.

Odprl si zanimivo temo, ki pravzaprav posega še v druge sfere oz. stroke; ker pa so čustva večinoma vendarle sprožilec navdiha (ali pa obratno ;), se tudi umetnikov in umetnosti še kako tiče.

No, pa dajmo po vrsti. Najprej pa - ni mi čisto jasno, kaj misliš z "nesimetričnim" ritmom. Misliš svobodni verz - brez ritma in rime? V tem primeru se čudim, da praviš, da to poskuša malo ljudi, saj je svobodni verz že desetletja "v modi" in gotovo prevladuje v sodobni poeziji.

Pravijo, da je v umetnosti vse dovoljeno. Saj veš, Lipušev Rej pod lipo (mislim vsaj, lahko pa, da se motim in je druga pesem) ni nič drugega kot popolnoma prazna, rdeče pobarvana stran v knjigi. ;) Oblika? Vsebina? Ne, poezija! Pa konstruktiviste poglej, pa dadaiste ... To so ljudje oz. smeri, ki so zavrgle tako obliko kot vsebino. In vse to nadomestile s ... svežino. ;) No, minilo je kot vse, seveda pa - kot lahko nekdo še vedno ustvarja v slogu realizma, romantike itd., lahko tudi konstruktivira, dada ... ali pa izumi kaj tretjega. Praksa pač potem pokaže svoje, gre pa tudi za vizijo (in za dar) - bi bil raje "ljudski pesnik" ali bi se raje šel "visoko umetnost"? (To govorim na splošno, ne tebi. ;))

Osebno sem mnenja, da je vsebina pomembnejša od forme. Še tako izpiljen sonetni venec recimo ne doseže učinka pri bralcu, če je vsebina prazna, klišejska, neprepričljiva. Obratno pa - pomislim, no, malce brušenja, piljenja, bistvo pa je že tu. In deluje. Hkrati pa si tudi mislim - če je avtor toliko ustvarjalen, da nadgradi ali izumi neko posebno formo, ni vrag, da tudi pomensko ne bi bil toliko sposoben, da to formo napolni z njej doraslo vsebino.

S temle: vsebina ( ponavadi se nanaša na že izpete, posladkane in čustvene izbruhe ) se ne morem strinjati. Ne vem sicer, katere reference si imel v mislih, ko si to zapisal. Internetne pesniške portale? Sodobne pesniške zbirke in revije? Ali kar celotno slovensko poezijo? Dejstvo je, da teme SO iste. Povsod. V poeziji, prozi, drami. Vse je bilo že povedano. Že Sofokles je imel čustvene izbruhe. Da o Shakespearju sploh ne govorimo. ;) Zdaj gre le še za to, kako. Koliko. Kdaj. ;)
O ustaljenih formah tudi (vsaj v ožjem smislu) ne moremo govoriti, saj vsak pesnik prireže pesem po svoje in je to tudi normalno sprejeto.

Kar se pa zadnjega tiče, pa bom rekla tako: verjamem v simetrijo. Sama pravim, da so v našem življenju diagonale. Ki slej ko prej povežejo nasprotna oglišča. Tega so me naučile izključno izkušnje. Za nekatera oglišča se zdi, da ne bodo nikoli povezana. Da simetrije ni. A - to se samo zdi. Sama se že nekaj let borim s takim ogliščem. A vendar verjamem, da bom nekoč uzrla diagonalo.

Prav tako pa verjamem v asociacije, v ne-logiko (kaj pa sploh je logika? - nekaj, kar je določil kot logiko človeški - subjektivni in nestabilni - um!). Meni to ne pomeni nasprotja simetrije. Logike pa v čustvih itak ni. ;)

Lep pozdrav!
Kerstin

Dejan, lepo pozdravljen.

Na to temo je bilo že dosti postov, jaz bi dodala samo to, da je včasih pisati v določeni formi izziv, včasih pa potreba zaradi preproste inercije. Vsaka vsiljenost v formo se pa itak takoj pokaže, kar butne navzven , pripravljena, da jo kritiki, pravi in nepravi takoj raztrgajo.

Pišeš pač, kot ti veleva inspiracija. Na našem portalu boš odkril vse oblike. Edino, kar bi še rekla je, da nikar ne bodi eden izmed tistih, ki formo kritizirajo zato, ker sami še nikoli ničesar niso postavil v formo ( pa ne, da ne bi hoteli ...) in jim je "prosti verz" edina rešitev. Ne verjamem, da si tak, samo ni malo takih. Sicer smo pa svobodni in vsak piše, kot hoče. Forma gor ali dol, seveda je važnejša vsebina!
No, včasih se s formo lahko malo poigramo tudi kar tako, za trening.

LP Kočijaž

Pozdravljen, Dejan, dobrodošel s pesmimi in odprl si zanimivo temo za pogovor. Zelo všeč mi je SVETILNIK avtor Dejan.
Pripoveduješ zgodbo, v kateri imajo stvari in osebe zmožnosti živih in stoičnost neživih. Preplet vsega zemeljskega, v nekakšni harmoniji zaradi te zamenjave živosti. Celo čas je v pozabi bližnjic enak, čeprav različen. Pesem je pravzaprav zelo "diagonalna", kot bi rekla Kerstin. V njej ne vidim nesimetričnosti, zato bi bila tudi jaz vesela, če malo bolj opredeliš, kaj si mislil s tem.

Sama se včasih čudim, kaj vse mi nastaja pri zapisovanju - od kratkih "mislic" do celostranskih pesmi, včasih je njihov ritem in rima popolnoma v ospredju, včasih je v njih le nakazana neka skrita melodija. K temu me potisne vsebina, občutje, nuja za izpoved ali pripoved. Je pa res, kar napišem "za trening", pogosto nima "tistega" presežnega naboja, ki ga ima pesem, nastala z oblikovanjem sporočila, ki ga zaznam zunaj ali znotraj sebe. Tudi zame je vsebina pred formo. Je pa lahko vsebina zavita v skromno in nebogljeno oblekico, ali pa v ekstravagantno in še ne videno. In seveda v vse sorte reči vmes ;-)



Lp,
Ana

Ja, vsem lep pozdrav še enkrat. Zelo dobre protiargumente imate in se moram kar malce popraviti. Res sem se " nerodno " izrazil s nesimetričnostjo, nekako je bil mišljen prost verz,ki pa ga je res veliko.
Mogoče ne bi rad izpadel, da bi karkoli kritiziral, saj vsaka ustvarjalnost je več kot pozitivna.
Osebno mi je mogoče bolj všeč modernizem, nekakšna a-tonalnost. Se pa z vsemi strinjam, da brez neke forme vendarle ne gre.Vsebina sama po sebi pač ne more obstajati.O tem je res že bilo govora.
Vsekakor čestitke vsem za zelo dobre pesmi.Mogoče sem kot nek upornik proti " plehkosti " povedal nejasno : pač se strinjam, da brez čustvenega izbruha pač ne gre, pa naj gre za še tako nenavaden " modernizem ".
Glede čustev samih , se strinajam, da za vso to mašinerijo, neštetih nians skrit nek red in morda bi se temu lahko reklo simetričnost. Verjetno, pa se da ta red, ali kakorkoli to pač imenujemo, doseči tudi drugače.To nekaj drugega , ki se ne da ubesediti- pa vendarle je kot neka prisotnost - to je del, ki mi je najbolj zanimiv.A vendarle bom moral še veliko trenirati :)
Skratka , zelo dobra se mi zdi pesem od Kočijaža : Odhod http://www.pesem.si/article.php?blog_id=7588 .
Mogoče mi ta pesem malce približa željen cilj.

Hvala

lp

Dejan

Samo mimogrede: pesem Odhod (pohvale, Lidija!) ima ritem (jambski s končno krnitvijo nepoudarjenega zloga) in rimo (asonanco).

Kot upornik proti plehkosti pa si še posebej dobrodošel! ;)

Kerstin

res je :) No , pesem se dotakne tudi ne-osebnih vsebin.In občutek te ne-osebne sfere sam nekako imenujem ( laično seveda, da ne bo pomote ) nesimetričnost. Da pa je pesem v klasični obliki pa imaš prav :)

lp

Dejan

Oh, priznam, da se mi kar fino zdi, da mojo stvar uporabljata za oprimek.
He, he, hvala.
Ampak Kočijaž ne razmišlja dosti o formi. Sama se postavi, včasih, no, včasih pa tudi ne.
Potem pa rata dvoje (ali pa eno od tega): kiks, ali pa prosti verz. Ali kako se že temu reče.

Lidija
:)

...pozdravljeni... prvo bi nasploh dejal, da sem našel polje biserov in prav vsaka pesem nekaj vsebuje...

Dejan ...jaz sem te predvsem razumel glede nesimetričnosti, da misliš morda na razmetane besede, ki jih pa res vsi dajemo v linijo, čeprav glih jaz jih najrajši razmečem nesimetrično. Nisem še tukaj probal zaradi začetne treme imam pa namen...
Pozdrav...

Ah, Aco! Proč s tremo. Tukaj je ne rabiš. To je svoboden portal. Pišemo na različne načine, predvsem se pa ves čas učimo. Ti garantiram, da se lahko vsak dan kaj novega naučiš, tako, kot se jaz. Samo tisti, ki noče, se ne more.

Bi pa tukaj pripomnila nekaj, kar me "mori", odkar berem tvoje pesmi. Pikice, tropičja ...
... hmmm ...
Poskusi se jim izogibati, čimredkeje (samo, ko so zares potrebna, premisli, kdaj je to), jih uporabi.
Namreč: preveč pikčevja razvrednoti pesem.

LP, Kočijaž

S tem pikčevjem si me pa navdihnila, Lidija!

PIKČEVJE avtor Kerstin

;)

Kerstin

ok ..bom upošteval. Nekako mi pikčevje skomika, da ni fiksno povedano in mi deluje, kot prekinjena črta na cest..?

V meni

Že dolgo več ne gorim,
plamene je pojedel dim,
zdaj le še tlim.
Ostaja žar, lahko še zagorim ...

Res plamen bolj drhti, trepeče,
tudi več svetlobe meče,
a sedaj žari umirjeno, tleče.
Na tem Ognju kruh se peče.

Evo, Aco. Takole jaz vidim eno od tvojih pesmi brez pikic. Ohranjeno je samo eno tripičje, če že mora biti. Pa saj tam je kar na mestu, saj nekako nakazuje, da bi nekaj (česar še ne vemo) rad povedal, pa ne boš, ker je prav tako, ker za pesem ni nujno.

Prekinjena črta na cesti pomeni dovoljeno prehitevanje. V pesmi pa bolj - nisem prepričan vase, ali pa - prehitevajo me misli. Nikar!
Določno povej!

:))

Lidija, Kočijaž

...ja je tudi vredu. Veš tisto na cesti je asociacija iz dolgih potovanj na motorju in črtice pomenijo svobodo, domšljijo, ko črta je za motorista breme, ker je ogrožen, ker se ga kljub prepovedi prehiteva, če ni hitrejši...
... pa ne da sem divljak in zaradi moje želje po prehitevanju ...ne tiste črtice na cesti so edina družba, če se voziš po 16 -20 ur na dan.
Ko sem v glavi sestavljal v monotoni vožnji (130km na uro ) cele dneve verze, so mi dajale ritem ...
Po moje te peljem nekam v neznano .. :) ??