Načrti avtor poet je ostala nekomentirana, kar me preseneča (ali pa sem morda spregledala komentar?). To je vsekakor pesem, vredna branja, premisleka in ponovnega branja. In potem še enkrat branja. Skratka, prebiranja. ;)

Večplastnost, v kateri se neumorno poigravaš, premetavaš in žgečkaš tako živčne končice kot sive celice bralcev, tu še posebej izstopi v pravem razkošju dvoumnih povezav, ki povzročajo, da se pesem v percepciji prejemnika širi kakor milni mehurček, ki nikoli ne poči. "Preplet gube v misli" je recimo takšen biser - se gube spletajo v misli ali se v mislih prepletajo gube? Opisuješ rojstvo zamisli ali spomin na nekoga z gubami? Ali pa "Duši odsotnost potovanja brez dna" - dúši ali duší? Jaz berem kot glagol dušiti. Duši nas odsotnost neskončnih potovanj, vezani smo na to naše, zemeljsko potovanje. Ampak - zakaj ne bi bilo možno tudi drugo - duša? Ljudem kruha in iger! Duši pa odsotnost potovanja brez dna, da se bo očistila in začela na novo.

Zelo sta me prevzela še dva verza:
Valovi krvi po požirkih strasti - tale kar sam ponuja še zamenjavo: valovi strasti (standardna besedna zveza) po požirkih krvi, vendar je prav zaradi nje tako poseben. Požirki strasti. Ki vzvalovijo kri. Mmm!
Vstati v noči in odložiti bremena sna. To pa je verz, ki mi je najljubši in ki me je prepričal v presežek pesmi. Vsebuje nekakšno mistično, skrivnostno komponento - vstati v noči. Vstajamo ponavadi zjutraj. Zakaj bi vstajali v noči? Zato, da odložimo bremena sna. Sen naj bi bil naš počitek. Toda lahko je tudi nočna mora. Lahko je utrujajoč, bolan, lahko je, kot praviš, Andrej, breme. Budnost edina lahko to breme izniči. (Ponavadi pa bežimo v sanje pred kruto realnostjo budnosti. ;)

Ponudiš nam torej znane stvari na neznan način, odpiraš nova vprašanja, nove svetove, pleteš nove kombinacije, izzivaš in hkrati umirjaš (sploh z zaključkom). Čestitke, Andrej!

Kerstin